Friderikovo potovanje v Ameriko je trajalo kar dva meseca. Ustavil se je na Dunaju, kjer je s pomočjo Leopoldinine družbe uredil vse papirje, nato pa se je potovanje nadaljevalo proti Franciji. Po revoluciji je v njej vladalo protiversko ozračje. Ljudje so menili, da Boga več ne potrebujejo. Iz šol so jemali križe, jih metali ob tla in hodili po njih. Zatirali so vse versko življenje, duhovniki pa so bili v smrtni nevarnosti. Friderik je pred prihodom v Francijo pisal: »Doslej sem bil še vedno kakor doma. Zdaj pa bom odšel med same tuje ljudi, potujem proti deželi, ki v omami svoje svobode vse sveto in Božje tepta, ter služabnike vere javno sramoti in preganja. Tega potovanja skozi Francijo se res bojim! Nesrečni ljudje!« Friderik se je na lastne oči prepričal, kako daleč lahko človeka odnese
napuh. Sam sebe je zmožen prepričati, da lahko stopi na mesto Boga in si ustvari raj na zemlji, kakor mu pač ustreza. Kdor priseže na to laž, ostane sam, je premišljeval in v molitvi Francijo izročal Mariji.
Minilo je že mesec dni, od kar je zapustil Metliko. Končno se je pred njim zalesketalo morje. Vkrcal se je na ladjo. Začelo se je dolgo potovanje čez ocean. Med tem ko je še vedno premišljeval o brezboštvu, ki se je širilo po Evropi, se je na morju razbesnel vihar. O tem dogodku je v pismu sestri Amaliji takole poročal: »Ladja se je strašno zibala od ene strani na drugo, kakor da bi se hotela prevrniti. Zaboji, kovčki, zavoji in drugo, kar ni bilo čvrsto privezano, se je valilo eno čez drugo, pri čemer se je veliko stvari poškodovalo. Med vrvmi jamborov je vihar strašno tulil. Brž so zvili vsa jadra, eno največjih pa je vihar po sredi raztrgal, ker ga niso mogli pravočasno spraviti. Dvigali so se velikanski valovi, ki so se večkrat razlili čez krov ladje. Skoraj vsi smo ležali v posteljah, ki so bile dobro pribite, a kljub temu smo se jih morali močno držati z obema rokama, sicer bi nas vrglo iz njih ... V ponedeljek popoldne je vsemogočni Gospod narave blagovolil zaustaviti vihar in valove; morje se je pomirilo in zopet smo imeli miren veter. Ta vihar nas ni samo silno prestrašil, ampak nas je poleg tega škodoval še s tem, da nas je blizu 200 angleških milj odnesel z naše poti ...«
Minilo je že mesec dni, od kar je zapustil Metliko. Končno se je pred njim zalesketalo morje. Vkrcal se je na ladjo. Začelo se je dolgo potovanje čez ocean. Med tem ko je še vedno premišljeval o brezboštvu, ki se je širilo po Evropi, se je na morju razbesnel vihar. O tem dogodku je v pismu sestri Amaliji takole poročal: »Ladja se je strašno zibala od ene strani na drugo, kakor da bi se hotela prevrniti. Zaboji, kovčki, zavoji in drugo, kar ni bilo čvrsto privezano, se je valilo eno čez drugo, pri čemer se je veliko stvari poškodovalo. Med vrvmi jamborov je vihar strašno tulil. Brž so zvili vsa jadra, eno največjih pa je vihar po sredi raztrgal, ker ga niso mogli pravočasno spraviti. Dvigali so se velikanski valovi, ki so se večkrat razlili čez krov ladje. Skoraj vsi smo ležali v posteljah, ki so bile dobro pribite, a kljub temu smo se jih morali močno držati z obema rokama, sicer bi nas vrglo iz njih ... V ponedeljek popoldne je vsemogočni Gospod narave blagovolil zaustaviti vihar in valove; morje se je pomirilo in zopet smo imeli miren veter. Ta vihar nas ni samo silno prestrašil, ampak nas je poleg tega škodoval še s tem, da nas je blizu 200 angleških milj odnesel z naše poti ...«
Potovanje čez ocean je trajalo mesec dni. 31. decembra 1830 se je Friderik srečno izkrcal v New Yorku. V pismu je zapisal: »Končno sem dočakal srečni trenutek, da ti lahko prvič pišem iz Novega sveta. Srečno smo prejadrali neizmerni ocean, in zopet imam pod nogami trdno zemljo. Ne zmorem ti povedati, moja preljuba Amalija, kako hvaležen sem dobremu našemu nebeškemu Očetu, da vedno skrbi zame tako dobro.«
Friderik je na svojem potovanju izkusil, kako velika je skušnjava napuha in kako majhni ter nemočni smo v resnici. Da bi lahko doživeli lepoto Božje bližine, se moramo odpovedovati predstavi o lastni moči. Tudi Marija se je ob vrnitvi v Nazaret znašla sredi viharja obtožb, sumničenj in zasmehljivih pogledov. Trpela je ob pogledu na strtega Jožefa. Ob zavedanju lastne nemoči je molčala. Ni se opravičevala ni pojasnjevala. Ostala je majhna in tako odprla prostor Božjemu delovanju. Ta je Jožefu poslal sanje in pomiril vihar, ki ga je doživljala. Prosimo jo, da bi zmogli sprejeti resnico o naši nemoči in se tako z večjim zaupanjem prepuščati Bogu.
Naloga: Pogovorite se, kdaj se v življenju počutite nemočni. Kaj takrat naredite? Zmolite molitev Zdrava Marija, da bi zmogli biti majhni in se z večjim zaupanjem odpirati Bogu.