Pavlovo izpraševanje vesti

»V odlomku iz Apostolskih del (glej Apd 20,17-27) se Pavel poslavlja od cerkvenih starešin in se odpravlja v Jeruzalem, kamor ga pošilja Duh. Apostol tako pričuje o pokorščini Svetemu Duhu in o ljubezni do črede. Gre za močan odlomek, ki seže do srca, saj nam pokaže pot vsakega škofa v trenutku slovesa.

Pavel v Efezu skliče cerkvene starešine, torej prezbiterje. Da bi se od njih poslovil, pripravi srečanje sveta prezbiterjev. Najprej naredi neke vrste izpraševanje vesti. Spregovori o vsem, kar je storil za skupnost, in jim to ponudi v sodbo. Zdi se nekoliko ponosen, a dejansko je objektiven. Hvali se samo z dvema stvarema: s svojimi grehi in s križem Jezusa Kristusa, ki ga je rešil. Zatem razloži, da kot 'ujetnik Duha' mora iti v Jeruzalem. To je izkušnja škofa, ki zna razločevati Duha, ki zna razločevati, kdaj govori Božji Duh, in se zna braniti, ko govori duh sveta. Pavel na nek način ve, da gre proti stiskam, proti križu, pri čemer lahko pomislimo na Jezusov vhod v Jeruzalem. Kakor Jezus tudi Pavel gre proti trpljenju. Pokorno se daruje Gospodu. 'Ujetnik Duha': to je Pavel, škof, ki gre vedno dalje, a vedno v skladu s Svetim Duhom.

Pavlova oporoka: Bdite nad čredo

Apostol Pavel se poslovi in zbranim pusti nasvete, svojo oporoko, kar pa ni neka tuzemska oporoka z materialno zapuščino. Ne svetuje: 'To dobrino, ki jo zapuščam, dajte jo temu, tole dajte tistemu in tistemu …' To je tuzemska oporoka. Njegova velika ljubezen je Jezus Kristus. Druga ljubezen pa je čreda. 'Bdite nad sabo in nad vso čredo.' Bdite nad čredo. Bodite škofje za čredo, da bi varovali čredo. Ne da bi se vzpenjali po cerkveni karieri, ne.

Oporoka je pričevanje

Pavel prezbiterje izroči Bogu, prepričan, da jih bo varoval in jim pomagal. Zatem se vrne k svoji izkušnji in pravi, da zase ni želel ne srebra, ne zlata, ne oblačila. Pavlova oporoka je pričevanje. Je oznanilo. Je tudi izziv: 'Jaz sem naredil to pot. Vi jo nadaljujte.' Kako daleč je ta oporoka od svetnih oporok: ' To pustim temu, temu in tistemu, to pa tistemu …' Mnogo dobrin. Pavel ni imel ničesar, samo Božjo milost, apostolski pogum, razodetje Jezusa Kristusa in zveličanje, ki mu ga je dal Gospod.

Da bi se znali posloviti

Ko berem ta novozavezni odlomek, vedno razmišljam o sebi, saj sem škof in se moram posloviti. Prosim Gospoda milost, da bi se lahko poslovil na ta način. Gospod je dober, je usmiljen … Pomislim na škofe, na vse škofe. Naj Gospod vsem nam podeli milost, da bi se lahko poslovili na ta način, s tem duhom, s to močjo, s to ljubeznijo do Jezusa Kristusa, s tem zaupanjem v Svetega Duha.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 15.5.2018)

Frančišek med homilijo o sv. Pavlu: Škofje, ki se znajo posloviti