Friderik je z veliko gorečnostjo opravljal svoje poslanstvo med Indijanci, da bi rešil kar največ duš pred pogubljenjem. Z zakramentom svetega krsta jih je sprejemal v občestvo Cerkve kot brate in sestre v Kristusu. Skrb za njihovo dostojanstvo pa ni obsegala le podeljevanja svetih zakramentov. Zavzemal se je tudi za pravice in obstoj Indijancev, njihov jezik in kulturo.
Beli priseljenci so imeli Indijance za manj vredno raso. Predstavljali so jim oviro pri naseljevanju nove dežele. Vprašanje odnosa do Indijancev so se lotevali enostransko. Ni jih zanimalo, kdo so ti ljudje in kako živijo, niso iskali skupnih rešitev, saj so bili zanje preveč divji, da bi jim predstavljali sogovornike. V političnih razpravah se je kmalu pojavil izraz »indijanski problem«, znotraj katerega so razpravljali o tem, kako omejiti življenjski prostor Indijancev, kako jih podvreči svojim zakonom in jih
obvladati, da bi lahko nemoteno nadaljevali s svojimi načrti naseljevanja. Indijanci so živeli raztreseno po deželi. Govorili so različne jezike, verjeli v različne bogove in cenili različne vrednote. Niso bili poenoteni, kar so belci izkoriščali. Posamezna plemena in Indijanske skupnosti so druga za drugo podlegale njihovim mamljivim obljubam in za borno odškodnino odstopale svojo zemljo, da so belci na njej lahko zgradili cesto ali vojaško postojanko. Indijanci se niso zavedali, da s tem odpirajo vrata valu priseljencev, ki bodo za vedno spremenili njihovo deželo in si jo prisvojili.
Tudi Indijanci iz Krivega drevesa so bili zaskrbljeni za svojo zemljo, posebno, ko je država sprejela dekret, s katerim je nameravala pregnati vsa Indijanska plemena na zahodno stran Misisipija. Sklicali so zborovanje vseh Indijancev svojega rodu. Friderik je imel priložnost opazovati njihov posvet. O njem je takole poročal: »Zbrali so se pod milim nebom v majhni okrogli dolini, ki je podobna amfiteatru. Sredi doline so prižgali več kresov, povsod so razstavili tudi tobak in ogenj ter pristavili velik kotel z osladkano vodo, pri vhodu v dolino pa zasadili veliko zastavo. Ko je bilo vse to pripravljeno, se je dalo znamenje, in od vseh strani so polagoma in resnobno prihajali Indijanci. Žensk in otrok ni bilo videti. Tiho so se vsi usedli ter si prižgali vsak svojo pipo. Tako so dolgo sedeli in nihče izmed njih ni spregovoril niti besedice ... Končno je eden izmed njih spregovoril ter rekel: ›No, bratje moji, čemu ste prišli semle? Kakšen je vaš namen? Povejte torej, kaj mislite!‹ Nato se je najprej dvignil govornik iz Krivega drevesa, častitljiv in pobožen kristjan, šel molče mimo okrog sedečih ter podal slehernemu tukajšnjih Indijancev roko. Po mnogovrstnem predhodnem pozdravljanju in po običajnem uvodu je nazadnje izjavil, da je trdna volja vseh Indijancev Krivega drevesa, da svoje zemlje nikdar ne odstopijo vladi Združenih držav, in tako sebe in svojih otrok ne spravijo v nesrečo.«
Nastopili so še drugi govorniki in slednjič se je med zbranimi izoblikovalo skupno stališče, da ne bodo nikoli prodali svoje zemlje. Friderik je občudoval, s kakšno resnostjo in zbranostjo je potekalo zborovanje ter kakšen dar govora in besedne izraznosti imajo ti preprosti prebivalci gozda. Odločen je bil, da bo Indijancem po svojih najboljših močeh pomagal, da bodo ohranili svojo svobodo in dostojanstvo.
V nasprotju z večino belih priseljencev je Friderik neomajno verjel v dostojanstvo Indijancev. V tej veri jih je zmogel videti, občudovati in se jih veseliti. Naši odnosi bodo lepi le, če bodo zgrajeni na veri v dostojanstvo nas samih in naših bližnjih. Brez tega zaupanja ne bomo zmogli biti skupaj, ne bomo se znali veseliti drug drugega. Starček Simeon je prepoznal dostojanstvo otroka, ki sta ga Marija in Jožef prinesla v tempelj. Zmogel se ga je veseliti. Herod pa, ki v resnici ni verjel vase, se je istega otroka ustrašil. Predstavljal mu je grožnjo, zato ga je nameraval ubiti. Prosimo Marijo, naj nam pomaga zaupati v dostojanstvo nas samih in naših bližnjih, da nas drugi ne bo ogrožal, ampak razveseljeval.
Tudi Indijanci iz Krivega drevesa so bili zaskrbljeni za svojo zemljo, posebno, ko je država sprejela dekret, s katerim je nameravala pregnati vsa Indijanska plemena na zahodno stran Misisipija. Sklicali so zborovanje vseh Indijancev svojega rodu. Friderik je imel priložnost opazovati njihov posvet. O njem je takole poročal: »Zbrali so se pod milim nebom v majhni okrogli dolini, ki je podobna amfiteatru. Sredi doline so prižgali več kresov, povsod so razstavili tudi tobak in ogenj ter pristavili velik kotel z osladkano vodo, pri vhodu v dolino pa zasadili veliko zastavo. Ko je bilo vse to pripravljeno, se je dalo znamenje, in od vseh strani so polagoma in resnobno prihajali Indijanci. Žensk in otrok ni bilo videti. Tiho so se vsi usedli ter si prižgali vsak svojo pipo. Tako so dolgo sedeli in nihče izmed njih ni spregovoril niti besedice ... Končno je eden izmed njih spregovoril ter rekel: ›No, bratje moji, čemu ste prišli semle? Kakšen je vaš namen? Povejte torej, kaj mislite!‹ Nato se je najprej dvignil govornik iz Krivega drevesa, častitljiv in pobožen kristjan, šel molče mimo okrog sedečih ter podal slehernemu tukajšnjih Indijancev roko. Po mnogovrstnem predhodnem pozdravljanju in po običajnem uvodu je nazadnje izjavil, da je trdna volja vseh Indijancev Krivega drevesa, da svoje zemlje nikdar ne odstopijo vladi Združenih držav, in tako sebe in svojih otrok ne spravijo v nesrečo.«
Nastopili so še drugi govorniki in slednjič se je med zbranimi izoblikovalo skupno stališče, da ne bodo nikoli prodali svoje zemlje. Friderik je občudoval, s kakšno resnostjo in zbranostjo je potekalo zborovanje ter kakšen dar govora in besedne izraznosti imajo ti preprosti prebivalci gozda. Odločen je bil, da bo Indijancem po svojih najboljših močeh pomagal, da bodo ohranili svojo svobodo in dostojanstvo.
V nasprotju z večino belih priseljencev je Friderik neomajno verjel v dostojanstvo Indijancev. V tej veri jih je zmogel videti, občudovati in se jih veseliti. Naši odnosi bodo lepi le, če bodo zgrajeni na veri v dostojanstvo nas samih in naših bližnjih. Brez tega zaupanja ne bomo zmogli biti skupaj, ne bomo se znali veseliti drug drugega. Starček Simeon je prepoznal dostojanstvo otroka, ki sta ga Marija in Jožef prinesla v tempelj. Zmogel se ga je veseliti. Herod pa, ki v resnici ni verjel vase, se je istega otroka ustrašil. Predstavljal mu je grožnjo, zato ga je nameraval ubiti. Prosimo Marijo, naj nam pomaga zaupati v dostojanstvo nas samih in naših bližnjih, da nas drugi ne bo ogrožal, ampak razveseljeval.
Naloga: Pogovorite se, kdaj imate občutek, da vas drugi ogroža. Zmolite molitev Oče naš.