Predsednik ZDA Thomas Jefferson je kot odgovor na »indijanski problem « predstavil tako imenovani »civilizacijski načrt« s strategijo nakupovanja indijanskih zemljišč. Sprejel je dekret, ki je določal, da je potrebno vse Indijance, ki se ne bi želeli prilagoditi družbenemu sistemu belcev, prisilno preseliti zahodno od reke Misisipi. Pod takšnimi pritiski in zaradi različnih vojn so Indijance vse bolj stiskali na manjša in nerodovitna

območja, dokler niso pristali v pustih prerijah in rezervatih. Preseljenih naj bi bilo približno stotisoč staroselcev. Samo na Poti solza, po kateri so morali Indijanci plemena Cherokee iz Georgie v več kot 1.800 km oddaljene suhe prerije v hudem mrazu, je umrlo okrog 4.000 ljudi.

Friderik se je zavedal, da bodo v tako agresivnih okoliščinah indijanska plemena začela izumirati. Hitro je spoznal, da podeljevanje zakramentov ne bo dovolj. Njihovo dostojanstvo, pa tudi življenje, je hotel obraniti tako, da je med njimi spodbujal izobraževanje in opismenjevanje. Zavedal se je, da je jezik eden od osnovnih povezovalnih elementov nekega ljudstva. Zato je z veliko truda in napora začel pripravljati prvo slovnico očipvejskega jezika in sestavljati očipvejsko-francoski slovar. O tem je poročal: »Zbral sem že več tisoč besed, pa vendar bom imel z besednjakom dela še celo poletje in jesen ter del zime, če ga hočem pripraviti res popolnega; naslednjo pomlad pa nameravam dati to delo v Detroitu v tisk, pri čemer upam, da bom tukajšnjim misijonskim skupnostim, ki so raztresene po treh škofijah, s tem poskrbel pomembno in trajno prednost. Kajti ob pomoči popolne in sistematične slovnice, ki osvetljuje vsa pravila s številčnimi primeri, ter bogatim slovarjem v roki, bodo lahko naši misijonarji – ki šele slabo poznajo ta jezik ter drugi, ki bodo prišli v naše misijonske skupnosti šele v prihodnosti, spoznali v kratkem času ta posebni, zelo čuden, toda zelo pravilen in lep jezik ...«

 

Friderik je razmišljal, da so Indijanci, ki živijo raztreseni po pragozdovih, zaradi nepovezanosti in neenotnosti še posebno ranljivi ter lahka tarča belcev. Plemena potrebujejo skupno ozemlje in zavest doma, da ne bodo poniknili med valovi priseljencev. Indijance je začel zato zbirati okoli misijonskih postaj, katerih središče sta bili cerkev in šola. Spodbujal jih je, da so si namesto šotorov začeli postavljati hišice in jih učil kmetovanja. Spremembe so bile čudovite. V baltimorski nadškofiji je v zvezi s tem ohranjeno naslednje poročilo: »Vsi se čudijo hitremu napredovanju v izobraženosti in blagostanju teh Indijancev, med katerimi je bil misijon ustanovljen šele pred kratkim; ti Indijanci so se namreč popolnoma odpovedali svojim divjaškim

šegam in navadam ter svojemu nerednemu življenju in so postali dobri, pridni, delavni, pošteni in trezni ljudje. Zdaj stanujejo v pravih hišah in svojo zemljo pridno obdelujejo. Sleherni je zdaj posestnik 30 oralov zemlje sredi gozda, ki ga redči, to se pravi: poseka drevje, otrebi gozd, obdela zemljo in jo ogradi, in na tem ograjenem polju ima sleherni član družine svoj lastni delež, ki ga po potrebi orje in obdeluje.«

Friderik tako ni le verjel v dostojanstvo Indijancev, ampak ga je z veliko prizadevnostjo tudi branil, ko mu je grozila nevarnost belcev. Naredil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi ohranil njihova življenja in preprečil njihovo izumiranje.

Naloga: Pogovorite se, na kakšne načine lahko pomagate ohranjati dostojanstvo bližnjega. Zmolite molitev Zdrava Marija.