V Nazaretu Jezusa zavržejo
Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. Obhodil je vasi v okolici in učil. Mr 6,1-6
Ali ni to tisti tesar, sin Marije …
Kaj je oviralo ljudi okrog Jezusa, da ga niso mogli vzeti zares? Bil je izreden v modrosti, v dobroti, tudi v čudežih. Nekaj pa jim ni bilo všeč. Bil je preveč navaden, da bi lahko videli izrednost. Ljudem okrog Jezusa ni šlo skupaj, da bi lahko bil Jezus, kaj več kot sin tesarja.
Ljudje vidimo izrednost le v izrednih stvareh: velikih uspehih, velikih dejanjih, izrednih talentih in izrednih dosežkih, pomembnih funkcijah in vplivnih položajih. Bog pa vidi izrednost v vsakem izmed nas. Vidi veličino v majhnosti in se prav tam razodeva.
Na oratoriju nas je spremljal lik misijonarja Friderika Ireneja Barage. Kaj je bilo izrednega pri njem? Položaj, vpliv, darovi … Še tistim stvarem, ki jih je imel, se jim je odpovedal. Bil je poseben v tem da: se je rodil v graščini, lahko bi živel v gradu in ohranjal plemiški položaj; je imel talent za risanje, a se mu je odpovedal; je bil škof, a je ostal skromen, ponižen in preprost …).
Kaj je torej izrednega? Ljubezen, zavzetost za dobro, zavzetost za človeka, preprostost … In prav to je tisto, kar nagovori vsakega, verjamem, da je nagovorilo tudi nas. Težava je v tem, da se sedaj mladi vračate v svet, kjer boste spet zasuti z zahtevami po tem, da ste takšni kot vsi:
– da se delate pomembne, pametne, in itd.
– da ste izredni v tem, da se obnašate tako kot vsi in prezirate vse, kar za ta svet ni izredno.
Še enkrat vas vabim, da ne nasedate logiki tega sveta in sledite zgledu Barage, ob katerem smo se ustavljali vseh štirinajst dni. Naša trajna sreča ni v končnih stvareh, v izrednostih, ki jih ceni ta svet, ampak v izrednosti velikih ljudi, ki so vzeli Boga zares, ki so stopili v skrivnost notranje veličine. Kar se vidi, je vse minljivo in kratkotrajno. Neskončno je tisto notranje, tisto kar je za ta svet preveč navadno. Spomnimo se še enkrat gesel:
- Veseli se sebe
- Bodi sočuten
- Išči pot do drugega
- Deli z drugimi
- Živi za drugega
To je logika majhnosti in hkrati trajnega veselja. Zmogli jo bomo živeti, če bomo ostajali povezani med seboj in z Bogom. Čeprav se vam zdi, da Boga ne potrebujete, se skušajte ustavljati ob tem, kar iščete in iščite način, da bi resnično dosegli. Ni mogoče združiti logiko tega sveta in božjo logiko. Ti dve si bosta vedno v nasprotju. Ne obupajte, ker se splača!









S Tomazem sva govorila o tem, kako pride doma do tega, da si preprican, da drugega poznas, v resnici pa ga sploh ne vidis. Pridiga me je spet spomnila na to, da je drugi skrivnost, in da se je potrebno odpirat navzven, presegat domace razmere. To mi je vedno prineslo veselje.