Krstnikovo pričevanje naj pomaga našemu pričevanju
»Dragi bratje in sestre, dober dan!
Prejšnjo nedeljo nas je bogoslužje vabilo naj začnemo živeti adventni čas in pričakovanje Gospoda z držo čuječnosti in tudi z molitvijo: 'Čujte in molite'. Danes, na drugo adventno nedeljo pa nam je nakazano, kako hraniti to pričakovanje in sicer, da se podamo na pot spreobrnitve torej, kako napraviti to pričakovanje konkretno. Kot vodnika na tej poti nam evangelij predstavlja lik Janeza Krstnika, ki je 'prehodil vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov' (Lk 3,3). Da bi opisal Krstnikovo poslanstvo, je evangelist Luka zbral starodavno Izaijevo prerokbo, ki takole pravi: 'Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža' (vv. 4-5).
Zahteva po spreobrnjenju
Da pripravimo pot Gospodu, ki prihaja, je potrebno računati na zahteve po spreobrnjenju, h kateremu vabi Krstnik. Katere so te zahteve po spreobrnitvi? Predvsem smo poklicani očistiti usedline, ki sta jih povzročila hladnost in ravnodušnost tako, da se odpremo drugim z občutji, enakimi Jezusovim, torej z tisto prisrčnostjo in bratsko pozornostjo, ki si naloži nase potrebe bližnjih in tako torej očistiti usedline, ki jih je proizvedla hladnost. Ne moremo imeti odnosa ljubezni, dejavne ljubezni, bratstva z bližnjim, če so jame. To je isto, kot iti po poti, ki ima ogromno lukenj. Ta potreba po spremembi drže in vse to s posebno nujnostjo do najbolj pomoči potrebnim. Potem je potrebno znižati tolike hrapavosti, ki sta jih povzročila ošabnost in nadutost. Koliko ljudi je, ki se morda niti ne zavedajo, ošabnih in rezkih ter nimajo prisrčnega odnosa. To je potrebno prerasti tako, da napravimo konkretne geste sprave s svojimi brati in sestrami in jih prosimo za odpuščanje svojih krivd. Ni se lahko spraviti. Vedno mislimo na to, kdo bo napravil prvi korak. Gospod nam bo pri tem pomagal, če bomo imeli dobro voljo. Spreobrnjenje je namreč popolno, če vodi v ponižno priznanje svojih napak, svojih nezvestob in neizpolnitev.
Jezus je središče našega življenja
Vernik je tisti, ki preko tega, da postane bližnji bratu, kot Janez Krstnik odpre poti v puščavi, torej nakaže vidike upanja tudi v tistih nedostopnih bivanjskih kontekstih, ki sta ju povzročila polom in poraz. Ne smemo odnehati pred negativnimi situacijami zaprtosti in zavračanja. Ne smemo se podvreči miselnosti sveta, saj je središče življenja Jezus ter njegova beseda svetlobe, ljubezni in tolažbe. On je! Krstnik je k spreobrnjenju vabil ljudi svojega časa z vso močjo, gorečnostjo in strogostjo. Kljub temu pa je znal poslušati, vršiti dejanja nežnosti in odpuščanja vsej tej množici moških in žensk, ki so prihajali k njemu, da bi izpovedali svoje grehe in bi se dali krstiti s krstom pokore.
Pričevanje življenja
Pričevanje Janeza Krstnika naj nam pomaga iti naprej v našem pričevanju življenja. Čistost njegovega oznanila, njegov pogum razglašati resnico sta uspela prebuditi pričakovanja in upanja po Mesiju, ki so bila že dolgo časa utišana. Tudi danes so Jezusovi učenci poklicani biti njegovi ponižni a pogumni pričevalci, ki bodo ponovno prižgali upanje in dali razumeti, kako se kljub vsemu nadaljuje iz dneva v dan z močjo Svetega Duha z izgradnjo Božjega kraljestva. Naj pomisli vsak od nas, kako lahko pripravi pot Gospodu.
Prošnja k Mariji
Naj nam Devica Marija pomaga dan za dnem pripraviti pot Gospodu tako, da začnemo pri nas samih in bomo tako z vztrajno potrpežljivostjo širili okoli nas semena miru, pravičnosti in bratstva.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 9.12.2018)
Papež Frančišek: Krstnikovo pričevanje naj pomaga našemu pričevanju