V letošnjem šmarničnem branju razmišljamo o podobi Boga Očeta. Pri tem nam je v pomoč prilika o izgubljenem sinu, ki se je odločil zapustiti očeta ter od njega zahteval, da mu izroči delež premoženja, ki mu pripada. Evangelij se na tem mestu nadaljuje s stavkom: »In razdelil jima je imetje.« (Lk 15,12) Brez pomislekov, brez prerekanja, brez posredovanja odvetnikov in notarjev, je oče preprosto razdelil sinovoma svoje imetje. Nobene težave ni imel s tem. To dejanje ni bilo ne dramatično ne posebno. Tistega dne je preprosto še enkrat naredil to, kar je pravzaprav počel že od prvega dne, odkar je postal oče. Vse, kar je bil in imel, je delil z otroki. O ljubezni Očeta, ki nam daje vse, kar je Njegovega, nam s svojim življenjem pričuje Don Bosko. V naslednjih dneh bomo v šmarničnem branju premišljevali njegovo zgodbo.
Janez Bosko se je rodil leta 1815 v vasici Becci blizu Torina v Italiji. Odraščal je ob ljubeči vzgoji matere Marjete in v družbi brata Jožeta ter polbrata Toneta. Oče mu je umrl, ko je bil star šele dve leti. Bil je ubogljiv deček, ki je rad pomagal pri opravilih na polju in v hiši. Ko pa je opravil vse svoje dolžnosti, je veselo stekel na vas in si poiskal družbo vrstnikov. Skupaj so preganjali krte, iskali gnezda po drevju in se predajali igri. Najraje so tekmovali v igri z žogo in leseno palico. Nekega dne se je igra nesrečno končala. Neki deček je namesto žoge s palico zamahnil po Janezu, ki je prišel domov s krvavim obrazom. Mama Marjeta je bila zaskrbljena: »Zakaj se družiš s temi fanti? Ne veš, da nekateri niso nič prida?« Janez ji je odgovoril: »Če želite, ne bom več hodil z njimi. Ampak, mama, če sem zraven, se vseeno lepše vedejo. Ne govorijo grdih besed.« Mama se je nasmehnila, pobožala dečka po glavi in mu dejala: »No, pa kar še pojdi,« ga je spodbudila nevedoč, da ga s tem spodbuja tudi za bodoči poklic.
Tako se je Janez še naprej veliko družil z vrstniki. Učil jih je raznih iger in spretnosti. Zabaval jih je s triki, žongliranjem in akrobacijami. Bil je izvrsten plezalec in najhitrejši v teku, a se ni nikdar postavljal nad drugimi. S svojimi talenti je dečke odvračal od raznih neumnosti. Večkrat jih je povabil, da so ob koncu druženja skupaj zmolili. Povezal jih je v skupino, ki si je izbrala ime 23 družba veselja, njeni člani pa so si prizadevali za veselje in vestno opravljanje vsakodnevnih dolžnosti.
Pri devetih letih je imel Janez nenavadne sanje. V njih je zagledal množico dečkov, ki so se igrali na nekem dvorišču. Slišal je, kako mnogi med njimi preklinjajo in grdo govorijo. Pognal se je mednje in jih skušal s kričanjem in pestmi prisiliti k molku. Tedaj je zagledal Jezusa, ki mu je rekel: »Te svoje prijatelje si boš moral pridobiti s krotkostjo in ljubeznijo, ne s pretepanjem. Takoj jim začni govoriti o grdobiji greha in dragocenosti kreposti.« V naslednjem trenutku je Janez opazil, da so dečki medtem izginili, namesto njih pa so bili kozlički, psi, mačke, medvedje in druge živali, ki so kot podivjane tekale po dvorišču. Jezus mu je naročil: »Kar boš videl, da se bo v tem hipu zgodilo s temi živalmi, boš moral storiti z mojimi sinovi.« Janez je videl, kako so se namesto podivjanih živali prikazali krotki jagenjčki. Prijazno so meketali in se začeli zgrinjati k Jezusu, kot bi ga želeli pozdraviti. Janez je zajokal in prosil čudovito Gospo, ki je stala ob Jezusu, naj mu razloži, kaj vse to pomeni, ona pa mu je ljubeče odgovorila: »Ko bo prišel čas, boš vse razumel.«

Deček se je prebudil, a sanj ni nikoli pozabil. Zaupal jih je materi, ki je slutila, da so sanje nakazovale pot, na katero je Bog klical njenega sina. Odslej ga je še bolj spodbujala, da bi se pridno učil, marljivo delal in razvijal svoje talente. Ni jih bilo malo. Bil je bister, pogumen, močan, spreten, iznajdljiv in zgovoren. Znal je pritegniti pozornost drugih in doseči, da so mu sledili. Že kot otrok je izbiral ali bo s tem, kar mu je bilo podarjeno, služil sebi ali drugim. Izbral je ljubezen. Marijina priprošnja naj pomaga tudi nam, da bi se znali veseliti svojih talentov in jih deliti z drugimi.

NALOGA: Naštejete talente, ki jih imate oz. jih opazite drug pri drugem. Na kakšen način bi jih lahko delili z drugimi? V molitvi Oče naš se zanje zahvalite Bogu.