V šmarničnem branju razmišljamo o resničnem dostojanstvu, ki nam ga želi podariti Bog Oče. Spremljamo življenje svetega Vincencija Pavelskega, ob katerem bomo danes spoznali, da se moramo, če želimo najti resnično dostojanstvo, naprej srečati z lastnim uboštvom. Prisluhnimo zgodbi. Vincencij si je na vso moč prizadeval, da bi se s trdim delom, zavzetim učenjem in iznajdljivostjo izkopal iz revščine ter si zagotovil ugled. Nekdanji svinjski pastirček je bil prepričan, da bo z denarjem in visokim položajem našel svoje dostojanstvo. Zdelo se mu je, da je že skoraj na cilju, a Bog je v trenutku popolnoma obrnil njegovo zgodbo. Zajeli so ga razbojniki in ga odpeljali v Afriko, da bi ga prodali za sužnja. Ranjenega, zvezanega in z verigo okoli vratu so ga kot žival prignali na trg. Ogledovali so si njegovo zobovje in mu otipavali ude. Barantali so zanj in ga ocenjevali. Vse življenje je iskal dostojanstvo, sedaj pa se je čutil neskončno ponižanega in izgubljenega. V naslednjih dveh letih so Vincencija trikrat prodali. Veliko je trpel in bil večkrat na robu obupa. Vsi načrti so se razblinili v prah. Vse, za kar si je toliko let prizadeval, je izgubilo težo. Moral se je srečati s težkim vprašanjem: Kdo sem brez vsega tega? Kaj mi sploh še ostane? Ta boleča praznina ga je silila, da je svoj pogled vedno bolj usmerjal k Bogu. Upal je, da ga vendarle ni zapustil in da je vse to del Njegovih načrtov. V luči vere se njegovo dostojanstvo vendarle ni izgubilo. Tretji gospodar je bil nekoč tudi sam suženj, a se je rešil tako, da se je odpovedal krščanski veri in postal musliman. Sedaj je živel s tremi ženami na svojem posestvu. Srečanje z Vincencijem ga je vznemirilo. Ob njem je počasi spoznal, da je greh pretežak in da tako ne more živeti. Skupaj sta pobegnila v domovino. Vincencij se je iz vsega srca zahvaljeval Bogu, da ga je pripeljal nazaj k prostosti. Vrnil se je v Pariz in si pridobil službo miloščinarja na dvoru kraljice Marjete. To ni bil ugleden poklic. Vincencij si je delil mesto s služinčadjo in razdeljeval miloščino revežem, ki so prihajali trkat na vrata. Kraljičina dobrodelnost je bila bolj okrasek sredi izobilja, razkošja in nemoralnih razvad dvora. Ta solidarnost ni bila drugega kot prezir do ubogih, ki naj jim tu in tam pade kaka drobtina z mize, da bodo tiho. 41 Vincencij v tej službi ni bil zadovoljen. Večkrat je mislil tudi na svoje domače. Še vedno ni uresničil njihovih pričakovanj. Njegovi dohodki so bili minimalni in še sam sebe je komaj preživljal. Še vedno je bil revež med reveži. Zaradi nizkih dohodkov si je moral deliti najeto sobico z nekim rojakom. Ta ga je nekoč obdolžil kraje. Dosegel je, da je Vincencij izgubil stanovanje in ga dal na sodišče. Daleč naokrog je o njem raztrosil sramotilne obtožbe. Vincencij je znova padel na tla. Doživljal je zavrženost in bolečo sramoto. V tej stiski je mislil na uboge. Na lastni koži je občutil, kaj pomeni, da te nihče ne brani, da se nihče ne zavzame zate in da si kriv že zato, ker si reven. Tudi v tej preizkušnji se je oklepal Boga, ki pa je zanj pripravljal še eno, najtežjo preizkušnjo. Na Vincencija se je nekoč obrnil neki duhovnik in se mu potožil, da je izgubil vero. Naprezal se je k molitvi, a Božje bližine ni našel. Skušnjave so bile tako močne, da si je hotel vzeti življenje. Vincenciju se je sobrat močno zasmilil. Začel je goreče moliti zanj in slednjič ponudil Bogu samega sebe v zameno za njegov dušni mir. Bog je molitev uslišal. Vera preizkušanega duhovnika je postala otroško zaupljiva in mir se je povrnil v njegovo dušo. V takšnem spokoju je tudi umrl. Vincencija pa je zajel strašen vihar preizkušnje v veri. Vsako dosedanje trpljenje se ni moglo primerjati s to strašno temo, ki je trajala več kot tri leta. »Moj Bog, Moj Bog, zakaj si me zapustil,« je vzdihoval Vincencij. Pri tem je znova mislil na uboge. Čutil je, da so mu blizu. V njem je zagorela želja, da bi jim služil. Bogu je izrekel zaobljubo: »Vse svoje življenje želim služiti ubogim.« In kakor da bi bil odčaran, so skušnjave izginile. Spet je našel Boga in zajel ga je mir.

Kako težko se človek otrese lažne cene. Kako težko se odpove navideznemu dostojanstvu in zlagani predstavi o samem sebi. Včasih so potrebni dramatični dogodki, preizkušnje in nesreče, da lahko človek vsaj za trenutek vidi samega sebe v realni luči in spozna, da brez Boga ničesar ne zmore. Če pa Boga ne doživlja kot dobrega Očeta, bo v takih trenutkih težko prepoznal možnost za nov začetek, za bolj pristno srečanje s samim seboj, bližnjim in Bogom. Življenje se mu bo zdelo samo še večja krivica, vsak napor pa brez smisla. Marija naj nam pomaga, da bomo v Bogu prepoznali Očeta, mu zaupali in verjeli, da je vse, kar pride od Njega, dobro in služi našemu resničnemu dostojanstvu.

NALOGA: Zmolite Oče naš, da bi se zmogli odpovedati lažni ceni in pri Bogu iskati svoje resnično dostojanstvo.