V teh dneh šmarničnega branja premišljujemo o tem, da je dostojanstvo, ki nam ga podarja Bog Oče, v služenju in darovanju za bližnje. Služiti bližnjim pa pomeni postajati drugim oče in prevzemati skrb za njihovo dostojanstvo. Prisluhnimo, kako je sveti Vincencij Pavelski, oče ubogih, uresničeval to poslanstvo.
Dobrodelnost, ki jo je Vincencij oživel v Chatilonu, je bila seme. Po njej so se začele širiti bratovščine krščanske ljubezni. Bila pa je seme tudi za drugo veliko uresničitev: družbo hčera krščanske ljubezni. Vincencij je pri svojem delu z ubogimi namreč naletel na preprosta kmečka dekleta, ki so si kakor on, želela svoje življenje posvetiti služenju ubogim. Skupaj z Ludoviko de Marillac jih je povezal v preprosto skupnost. Skupaj so zmogle več kot vsaka zase. Vstajale so ob štirih zjutraj, dan so začenjale s premišljevanjem in sveto mašo. Nato so se s košem na rami ali z loncem v roki odpravile obiskovat bolnike. Njihova obleka je bila temno siva, ki je barva ubogih.
Leta 1618 je Vincencij razširil svoje delovanje tudi na delo z galjoti. To so bili obsojenci, ki so jih z verigami priklenili na veslaške klopi, da so z njihovo močjo poganjali galeje. Veslači so več mesecev presedeli stisnjeni drug ob drugem na kratkih klopeh. Bili so premočeni, z nogami pogosto v vodi. Pet veslačev je več ur neprekinjeno poganjalo 120 metrov dolgo in 130 kilogramov težko veslo, kar jim je trgalo mišice in močno načenjalo njihovo moč in vzdržljivost. Mnogo se jih je zgaralo do smrti. Njihova trupla so pometali v morje. Vincencij si je začel na vso moč prizadevati, da bi jim pomagal. Začel jih je obiskovati na ladjah in v temnih ječah, v katerih so čakali, da se ponovno vkrcajo v ladje in so smrdele po trohnobi ter človeških iztrebkih. Vincencij se jim je približal s krotkostjo. Sočustvoval je z njimi in jih tolažil. Poljubljal je njihove verige in jim obljubljal, da jih Bog ni pozabil in jim kljub še tako težkim zločinom pripravlja prostor v nebesih, saj imajo vice že na tem svetu. K njim je pošiljal hčere krščanske ljubezni, ki so jim prinašale hrano. Pri oblasteh je dosegel, da se je dolžina kazni natančno zapisovala in upoštevala. Zahteval je, da so njihove ječe iz hladnih temnic preselili v neko predmestno hišo in prido- 45 bil dovoljenje za opravljanje misijonskega dela na ladjah. Za vsako izmed galej so imenovali kaplana, ki je obsojencem delil dušno tolažbo in skrbel, da so z galjoti bolj človeško ravnali. Kljub trdovratnemu nasprotovanju mornariških častnikov mu je po dolgoletnem prizadevanju uspelo, da so za galjote odprli bolnišnico.
Posebno področje dela z ubogimi so bile tudi bolnišnice. Te so bile v 17. stoletju na zelo slabem glasu. Zdravnik je bil v njih prisoten le enkrat tedensko, ko je prišel nadzirat delo kirurgov. Ti so posege opravljali podobno kot kakšni brivci. Umrljivost med bolniki je bila izredno visoka. Bolniki so bili natrpani v skupnih dvoranah in pomešani ne glede na spol ali vrsto bolezni. Zatohle sobe so postale žarišča za širjenje nevarnih okužb. Zaradi pomanjkanja ležišč je mnogokrat v isti postelji ležalo hkrati po več oseb. Delo v bolnišnici je bilo zaradi nalezljivih bolezni in slabih pogojev izredno nevarno. Kljub temu je Vincenciju uspelo nagovoriti plemenite gospe, da so prihajale obiskovat bolnike in se zavzemale za njihovo duhovno oskrbo. Obleči so morale preprosto in negosposko obleko. Bolnike so tolažile in jih pripravljale na zakrament svete spovedi. Odkar so se zanje zavzemale visoke pariške dame, se je tudi osebje bolj trudilo za red in čistočo. Med bogataši se je vest o plemenitih gospeh hitro razširila in kmalu so dame kar tekmovale med sabo, katera se bo prej včlanila v to delo. Do tedaj je bila mnogim med njimi njihova glavna skrb, kako bi ugajale drugim. Pri delu z bolniki pa so postajale žene – tiste, ki se darujejo in premorejo rodovitno ljubezen.
Vincencij se je s posebno gorečnostjo zavzel tudi za zapuščene otroke, ki so jih nesrečne matere mnogokrat puščale na pragih cerkva ali palač. V Parizu so kot odgovor na takšno stanje odpirali ustanove, ki so imele pri vratih vrtljivo napravo, kamor so lahko žene na skrivaj odložile vreščečo štručko. Ustanova je najemala dojilje, ki naj bi skrbele za štiri do pet otrok hkrati. Zaradi lakote in pomanjkanja človeške topline so bili otroci nemirni in jokavi. Upraviteljice so jim zato dajale opij. Umrljivost med otroki je bila izredno visoka. Dojilje so prišle do dodatnega zaslužka tako, da so otroke skrivaj prodale kakšnemu od beračev. Ti so malčke na različne načine pohabili, da bi z njimi iztržili več miloščine. Na stotine otrok je umiralo v popolni zavrženosti. Vincencij se je ob pogledu na to strahovito stanje obrnil na svoje sodelavce. Pri tem je naletel na velik odpor. Dame, ki so bile pripravljene kljub nevarnim razmeram streči bolnikom, niso hotele imeti opravka z »otroki iz greha«. Omahljive so 46 bile tudi hčere krščanske ljubezni. Neka predstojnica je zaradi tega celo izstopila iz družbe. Vincencij pa jih je nagovoril z odločno besedo: »Ne pomagati tem otrokom je enako, kot če bi jih sami ubili.« Končno je dosegel ustanovitev družbe gospa za izpostavljene otroke. Samo v prvih petih letih so sprejele tisoč dvesto otrok. Žene so postajale njihove matere, skrbele so zanje in jih pripravljale na samostojno življenje.
Kot odgovor na duhovno revščino francoskega podeželja je Vincencij ustanovil misijonsko družbo, ki je imela prvi namen, da preprostemu ljudstvu pomaga na poti zveličanja. Potovali so po škofiji in vodili misijone. Poučevali so verouk za otroke in odrasle, pridigali so in delili zakrament sprave. Svoje sodelavce pa je Vincencij pošiljal tudi v Severno Afriko, na Škotsko, na Irsko in na Madagaskar. V vojnem času so misijonarji delovali med vojaki na frontah, hčere krščanske ljubezni pa so negovale ranjence. S pomočjo svojih sodelavcev je Vincencij reševal zaradi vojne opustošene pokrajine, kjer je ubogo ljudstvo umiralo od lakote.
Na pobudo škofa Antona Martina Slomška so se lazaristi leta 1852 naselili v Celju, kasneje pa še v Mariboru in v Ljubljani. Leta 1931 so v Ljubljani ustanovili konferenco sv. Vincencija Pavelskega za prostovoljno oskrbovanje siromakov ter varstvo mladine, 1932 pa kuhinjo za reveže. Danes so lazaristi na Mirenskem gradu, v Celju, Dobovi, Ljubljani in Šentjakobu ob Savi. Delujejo v duhovno-izobraževalnih središčih, organizirajo ljudske misijone, podpirajo Vincencijeve ustanove, skrbijo za župnije ter preko pastoralnih dejavnosti spremljajo mlade, družine in posameznike v njihovih stiskah.

Vincencij je že kot svinjski pastirček razmišljal o tem, kako bi našel dostojanstvo. V trpljenju je dozorelo spoznanje, da je najgloblje dostojanstvo v darovanju. Po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak da bi On stregel drugim, je posvetil svoje življenje služenju ubogim. Postal je oče ubogih in začel izgubljenim množicam vračati dostojanstvo tako, da jih je vabil k služenju. Prebujal je zavest, da je dostojanstvo vsakega človeka skrb vseh in ga moramo ščititi v sodelovanju. Prosimo Marijo, naj nam pomaga, da bi postajali soodgovorni za dostojanstvo bližnjih.

NALOGA: Pogovorite se, na kakšne načine lahko pomagate ohranjati dostojanstvo bližnjega. Zmolite Zdravo Marijo.