Včeraj smo v šmarničnem branju premišljevali o polnem življenju, v katerega nas vabi Bog Oče. Živeti polno je mogoče le, če ostajamo kljub bolečini v stiku z lastnimi hrepenenji. V nadaljevanju zgodbe o svetem Antonu Mariji Claretu bomo razmišljali, kako nam stik z lastnimi hrepenenji pomaga, da prebujamo hrepenenja tudi pri drugih. Prisluhnimo zgodbi. Anton Maria Claret je dolgo iskal svoje poslanstvo. Najprej je vstopil h kartuzijanom, potem je postal škofijski duhovnik. V sebi je čutil željo po misijonskem delovanju, zato je želel vstopiti k jezuitom, kar pa mu je preprečila nenadna huda bolečina v nogi. Spet se je posvetil delu škofijskega duhovnika, hkrati pa ni opustil misli na misijone. Škof mu je svetoval, naj začne z vodenjem ljudskih misijonov v domačem kraju. Razvezal ga je drugih dolžnosti in mu omogočil, da je odslej pešačil iz kraja v kraj ter s pridiganjem in spovedovanjem poživljal vero med ljudmi. Na pot se je vedno odpravil kot največji revež. Vso njegovo prtljago je sestavljala britev, dva para nogavic, brevir in zemljevid Katalonije. Hodil je peš. Niso ga zadržale ne slabe ceste ne dež ali sneg. Ljudje so hiteli od blizu in daleč, da bi prisluhnili njegovim pridigam ali prisostvovali njegovi maši, ki je včasih trajala več kot tri ure. Vrste pred spovednico so bile tako dolge, da je lahko trajalo več dni, preden je nekomu uspelo priti do njega, čeprav so mu pomagali še štirje drugi duhovniki. V spovednici je vztrajal tudi po petnajst ur dnevno, zelo malo je spal in skoraj nič jedel. Ko so ga ljudje spraševali, čemu ves ta trud, je odgovoril: »Če bi videli slepca, kako hodi proti prepadu, ga ne bi posvarili, naj se obrne? Tako čutim do grešnikov, moja dolžnost je, da jim pomagam rešiti dušo.« Znana je zgodba o tem, kako so Antona na eni izmed njegovih poti zajeli razbojniki. Zahtevali so denar, a ker ga ni imel, so mu grozili s smrtjo. Ni ga bilo strah. Razložil jim je, da ga v sosednjem mestu pričakujejo verniki in da bi jim pred smrtjo želel pridigati ter jih spovedati. Potem pa se bo spet vrnil k njim in lahko narede z njim, kar želijo. Razbojniki so ga spustili. Bili so osupli, ko se je Claret naslednji dan ob isti uri vrnil in se jim izročil. To jih je tako pretreslo, da so padli na kolena in ga prosili za spoved. 61 Claret pa je kmalu postal moteč za oblast, ki je začela ogrožati njegovo delovanje in življenje. Škof ga je zato poslal na Kanarske otoke. V letu dni je tudi tam dosegel podobne sadove. Bog je njegova prizadevanja blagoslavljal s številnimi izrednimi dogodki in čudeži telesnega ter notranjega ozdravljenja. Nekoč je v nekem kraju napovedal, da bodo kmalu doživeli silen potres in čez nekaj tednov se je njegova napoved uresničila. Ob neki drugi priložnosti pa se je potres začel ravno, ko je pridigal množici. Tla so se pričela silovito tresti in ljudi je obšla groza. On pa jim je mirno dejal, da se ne bo zgodilo nič hudega. Pokleknil je in se z rokami dotaknil tal. Potres se je takoj umiril. Ob neki drugi priliki je napovedal izbruh kolere in tudi ta napoved se je uresničila. Nekoč je v nekem kraju na Kubi vodil misijon prav v času žetve. Za kmete so bili to najpomembnejši dnevi v letu, in če bi zamudili en sam dan, bi lahko izgubili pridelek, za katerega so celo leto garali. A Claret jih je spodbujal, naj ne skrbijo za žito in se raje udeležijo misijona. Napovedal je, da bodo tisti, ki se bodo udeležili misijona, imeli posebno bogato žetev, ostali pa bodo izgubili pridelek. Misijon se je začel. Čez dva dni je nepričakovano udarila toča in uničila veliko žita. Polja tistih, ki so se misijona udeležili pa so ostala nepoškodovana. Veliko pričevanj govori tudi o tem, da je imel Claret sposobnost uvida v duše ljudi. Mnogokrat se je dogajalo, da jih je v spovednici spominjal na grehe, ki so jih zamolčali in pri tem natančno opisal dogodek, navedel kraj, čas in druge podrobnosti v zvezi z nekim dejanjem. Novice o teh dogodkih so se med ljudmi hitro širile. Še večje množice so se zbirale, da bi prisluhnile temu svetemu možu. Vsaka cerkev je bila zdaj že premajhna, zato je Claret pridigal na prostem. Množice so se spreobračale in spet zahrepenele po Bogu.

Danes smo v šmarničnem branju slišali, kako je Claret, ker je ostal zvest hrepenenjem, poživljal vero in krščansko življenje celotnih pokrajin. Koliko čudežev, ozdravljen in spreobrnjenj se je zgodilo, ker je vztrajal. Hrepeneče srce je neskončno ustvarjalno. Postaja vir življenja, ki se razliva tudi na druge. Marijina priprošnja naj nam pomaga, da bodo naša hrepenenja živa in bomo prinašali življenje tudi drugim.

NALOGA: Zmolite Zdravo Marijo s prošnjo, da bi vztrajali v hrepenenjih.