Zaljubljenost v svoje lastno telo je posebne vrste egoizem.

Lahko prav nezdrav odnos do samega sebe.

Če bi ogledála spregovorila, kolikim bi odkrila resnico o njih.

Pretirana nega telesa, zapravljanje denarja za nepotrebna lepotila, strah pred grdimi potezami, celo zagrenjenost in občutek manjvrednosti.

Ali je kakšen obraz zares grd, če v njem odseva lepa duša?

In če duša ni lepa, kaj pomeni lep obraz?

Kdor je zaljubljen v svoje telo, obraz, lase, celo kos obleke, nima v sebi potrebne zrelosti, nima osebnega dostojanstva.

Če je notranje prazen, je lupina brez jedra.

Vsa moja zunanjost mora biti odraz urejene notranjosti, dokaz spoštovanja do sočloveka, odsev plemenitega srca.

Pretirana kozmetika in gizdalinstvo je največkrat znamenje plehkosti. Skrbeti pa za svoje telo moram, skrbeti, da bo zdravo, nikomur v spotiko, vedno orodje moje duhovne osebnosti. Saj mi ga je dal Bog in ga moram kot božjo dragotino čuvati.

Nazadnje je važno eno kozmetično prizadevanje: da bo moje telo tudi v večnosti lepo.