Čas beži.

Čakanje na cestnih vogalih, brezdelje, sanjarjenje, kako bi se »lepše imeli« – vse to ne ustvarja človeka.

Naša osebna vera bo vsak dan bolj na preizkušnji. Ni samo dota prednikov, biti mora naše osebno prepričanje. Prav v tem je kriza pokoncilskega časa, da kakor pubertetniki prehajamo iz otroške, tradicionalne vere v vero iz osebnega prepričanja.

To krizo dvakratno občuti mladina.

Premostilo jo bo delo, moderno rečemo »angažiranje« za božjo stvar. Kdor bo križem rok stal ob strani in precenjeval druge, je v nevarnosti, da bo zapravil vse.

Široka obzorja, velikodušna ljubezen, ne le dolžnost, tudi prostovoljno delo – v tem zorimo.

Samopremagovanje, osebne žrtve, prepričana molitev, tiho in vztrajno delo – to bo ustvarilo v nas prepričano vero. In če bomo živeli iz notranjega prepričanja, bomo polni zavzetosti za božjo stvar.

Končno je pred nami alternativa: ali prazen – ali bogat; zajedavec ali dobrotnik; prekletstvo ali blagoslov; nič ali svetnik.

Odlašanje je pogubno: čas beži!