V šmarničnem branju premišljujemo o Očetovi ljubezni, ki je nadvse velikodušna in celo razsipna v svoji dobroti. Ničesar, kar Oče ima, ne ohrani zase, dokler slednjič ne podari tudi življenja. Prisluhnimo nadaljevanju zgodbe o Janezu Bosku, ki si je prizadeval posnemati takšno ljubezen. Svojim mladim je nenehno ponavljal: »Za vas živim.«
Fantov, ki so potrebovali pomoč, je bilo vedno več. Don Bosko je prosil za pomoč svojo ostarelo mater Marjeto, ki se je preselila v oratorij in do konca življenja kuhala ter skrbela za fante. Delo je bilo naporno in mati Marjeta je morala biti zelo iznajdljiva, da je lahko z malo denarja nahranila toliko lačnih ust. Od jutra do večera je tekala po kuhinji, med tem pa so k njej prihajali fantje: »Mama, lahko vzamem jabolko? Mama, izgubil sem robec. Mama, je juha pripravljena? Mama, hlače sem strgal.« Mama Marjeta je fante vzgajala po pameti, veri in z ljubeznivostjo.
Dnevi v oratoriju so se začenjali zelo zgodaj. Don Bosko je prve jutranje ure prebil v spovednici, nato pa je daroval sveto mašo in skupaj s fanti zmolil rožni venec. Starejši dečki so po maši vtaknili v žep kos kruha in se odpravili na delo v mesto, za mlajše pa je don Bosko organiziral pouk. V prostem času so se fantje igrali na dvorišču. Radi so se zbirali ob don Bosku, ki je zmeraj prisluhnil njihovim težavam in jih na preprost način poučeval o življenju in evangeliju. Vedno je naredil vse, da bi se vsak od njih počutil kot doma. Spodbujal jih je k veselju do življenja in prijateljstvu.
Don Bosko je bil neutruden delavec. Spal je samo štiri ure na dan, pa še to se mu je pogosto zdelo izguba časa: »Silno si želim,« je govoril, »da bi mogel prestati brez dveh stvari: brez spanja in brez jedi.« A tudi on je bil samo človek. Zaradi preobilice dela in skrbi, so mu začele pojenjati moči. Hudo je zbolel. Zaradi vnetja rebrne membrane je začel izkašljevati kri, kar je bilo zelo slabo znamenje. A še vedno se ni ustavil in poskušal je nadaljevati z delom, vse dokler se nekega dne ni onesvestil ter obležal v postelji. Zdravnik je bil prepričan, da so to zadnji dnevi njegovega življenja. Podelili so mu bolniško maziljenje in pripravljal se je na smrt. Fante je ta novica popolnoma pretresla. 27 Zdravnik je prepovedal obiske, zato so se zbirali pod njegovim oknom in pred tabernakljem. Noč in dan so molili za svojega dobrotnika. V zameno za njegovo življenje so Bogu izrekali za svojo mladost nemogoče zaobljube. Nekateri so se zavezali, da bodo, če don Bosko ozdravi, neprenehoma molili rožni venec, drugi, da se bodo celo leto postili. Sledila je najtežja noč in vsi, ki so bili zbrani ob don Boskovi postelji, so pričakovali njegovo smrt. A namesto smrti je sledilo olajšanje. Bolniku se je zdravje začelo nepričakovano izboljševati. Čez nekaj dni je don Bosko z veliko težavo vstal iz postelje in se na dvorišču pridružil fantom. Ti so jokali in prepevali od veselja, jokal pa je tudi sam. Skupaj so odšli v kapelo, da bi se zahvalili Bogu. Fantje so umolknili, nastala je zbrana tišina. Don Bosku je uspelo izreči le nekaj kratkih besed: »Svoje življenje dolgujem vam. Vedite pa, odslej ga bom vsega porabljal za vas.« S to slovesno zaobljubo je don Bosko daroval svoje življenje fantom. Zadnje moči, ki jih je imel tistega dne še na voljo, je porabil za to, da je fantom pomagal spremeniti slabo premišljene zaobljube, h katerim so se zavezali v času njegove bolezni.

Od kod črpati moč in pogum, da bi se zmogli odpovedati samoljubju in sebičnosti prav do te mere, da bi za druge dali celo svoje življenje? Dokler je naša podoba Boga izkrivljena in ga v globini ne čutimo kot Očeta, ki nam vse podarja in nam želi samo dobro, je kaj takega nemogoče. Izkušnja očetove ljubezni pa nas po drugi strani sama vleče, da bi jo posnemali. Fantje iz ulic niso bili deležni pouka teologije, niso imeli posebnega razodetja, razen izkušnje, da jih don Bosko ljubi. In iz te izkušnje se je rodila njihova pripravljenost za skoraj nemogoče odpovedi. Sveti Dominik Savio, blaženi Mihael Rua, sveta Dominika Marija Mazzarello, blaženi Filip Rinaldi in mnogi drugi so ob njegovem zgledu stopili na pot svetosti in jo dopolnili s svojim darovanjem življenja za druge. Marija naj nam pomaga, da bo iz vere v Boga Očeta rasla tudi naša pripravljenost za odpoved in darovanje.

NALOGA: Pogovorite se, čemu bi se lahko ta teden vsak odpovedal za dobro drugega. Zmolite Zdravo Marijo, da bi z Marijino pomočjo zmogli to odpoved tudi uresničiti.