Sv. Benedikt

Leto 529: cesar Justinijan I. je zaprl zadnjo pogansko šolo v Atenah, sv. Benedikt pa je na Monte Cassinu ustanovil mogočno žarišče krščanske kulture za ves svet.

Kaj premore en sam človek, če se v njem srečajo moč milosti in veliki naravni darovi. Malo vemo o njem. Bil je iskalec samote, iz nje je izšel zgrajen mož z uravnovešeno doslednostjo, vzgojitelj in psiholog, zahteven in premočrten, a celo svojim menihom je znal pustiti svobodo razvoja.

Zato se je delo benediktinskega reda razraslo v vse smeri: preprostega človeka so učili krčiti pustinjo in jo spreminjati v plodno zemljo. Bogoiskatelje so vodili na vrhove duhovnega življenja. Čeprav ni bilo v njihovih pravilih, so bili početniki evropske kulture. In ni nič pretiranega, da je Benedikt imenovan kot »zavetnik zahodnoevropske kulture«. Kakor je v svojem meniškem pravilu strnil vse vrednote vzhodnega in zahodnega meništva, tako je za evropsko mešanico narodov rešil vrednote grške in rimske omike, jih dopolnil z vsem, kar so posamezni narodi svojega prinašali s seboj, vsemu pa dal krščanski nadih.

Kako preprosto pravilo: Moli in delaj – pa tak razvoj. Mislimo samo na Cluny, ki je v svojem največjem razcvetu vodil 5.000 samostanov po Evropi in z njimi dajal vsej dobi osnovni ton.

Ne le Benedikt, tudi clunyjski opati so bili velikani.

V svoji majhnosti si morem prevzeti misel za svoj preprosti dan: Moli in delaj. Dve vesli. Če eno ali drugo odvržem, ostanem samcat sredi valov.