Sv. Martin

Kar je pomenil kartaginski škof sv. Avguštin za afriško Cer­kev, kar je pomenil milanski škof sv. Ambrož za Italijo, to je po­menil sv. Martin, škof v Toursu, za Galijo, današnjo Francijo.

Po rodu Panonec, po duhu svetovljan, predvsem pa usmiljeni Samarijan. Cerkev je malo pred njegovim rojstvom z milanskim ediktom dobila svobodo, ki pa je prinesla s seboj zlo: vmešavanje svetne oblasti v cerkvene zadeve. Martin je še fant proti volji star­šev prišel do krsta. Potem ga je pot vodila do duhovništva in konč­no so ga ljudje hoteli imeti za škofa. Legitimacija je bila njegova iz­redna dobrota. Še kot vojak je zaslovel, ko je polovico svojega plašča podaril beraču, pa to je le en dogodek, ki daje priliko slikar­jem, da ga upodabljajo. Bilo pa je vse njegovo življenje polno do­brih del.

Če se je kdaj zapletel v politične mreže, je to storil samo zato, da je reševal. Ljudje so to razumeli in svetega škofa še bolj ljubili.

V Evropi je postal eden najbolj priljubljenih svetnikov, tudi med Slovenci. To pričajo številne cerkve in imena, ki so jih sloven­ski otroci dobili pri krstu.

Kaj dobrota velja in kam daleč sega, je dokaz sv. Martin. Izpod njegovega peresa ni prav nič ohranjenega. In vendar je ohranjen tako svež spomin na njegovo dobroto. Čeprav se je odločno, včasih kar strogo boril proti zmotam, je bil do ljudi, ki so zmoti zapadli, dobrohoten. Ne smrt, ampak spreobrnjenje, to je bila njegova misel.

Tudi za dvajseto in enaindvajseto stoletje z življenjem zapisan evangelij!