Če ne bomo vzgojili idealne mladine, ne pričakujmo lepše prihodnosti.

Če pomladi ni cvetja, jeseni ne more biti sadov. Res: veliko mladostnih sanj razveja vihar življenja. A nekaj sadov ostane. To preizkušamo vsi. Kjer pa je že v mladosti vse zamrlo, kaj naj še pričakujemo.

Ali ni to usodnost večine današnje mladine: da živi za svoj dnevni užitek. Ne more biti navdušena za nobeno stvar.

To je naloga krščanskih družin in vseh vzgojiteljev, da v mladih ljudeh grade idealizem, ki ga imajo. Veliko bodo zmogli, a nekdo jim mora pomagati v letih doraščanja.

Da bo veliko zmogla, zahtevajmo veliko. Če ne bomo pričakovali in zahtevali veliko, potem pozabimo, da smo nje vzgojitelji. To velja za vse: očete, matere, duhovnike, učitelje, vzgojitelje. Vsi moramo k izpraševanju vesti.

Ni važen denar, ne neštete ugodnosti, pomemben je naš čas in smisel, da dvigamo mladega človeka, mu pomagamo odkriti samega sebe, ga navdušiti, pokazati in pomagati, da se njegovi mladi ideali uresničijo.

Koliko idealistov zamre, ker nimajo nikogar!

Kakšna škoda za svet in Cerkev!