Sv. Lucija

Žrtev užaljenega ljubosumja.

Doma iz bogate hiše, je bila že zaročena. A v osebnem notranjem doživetju, da jo skoraj čaka mučeništvo, je razdrla zaroko.

Zaročenec v svojem besu prijavi Lucijo, da je kristjana. Prej je razdala vse svoje imetje med uboge. Konzul Pashazij je bil iznajdljiv v mučenju: odpeljali so jo v javno hišo, da ji pomendrajo njeno dekliško lepoto, žgali so jo z razžarjenim železom, polivali z vrelim oljem. Ko je vse to pretrpela, osebno nedotaknjena, so ji odsekali glavo.

Vredna vse časti, ki ji jo izkazujejo ne samo Sirakuze, njen rodni kraj, ampak vsa Cerkev.

Kakor je Lucija zgled junaške vztrajnosti v veri in čistosti, je obenem zgled, kaj vse premore užaljena zaljubljenost. Saj se danes tolikokrat konča z umorom. To ni tista plemenita ljubezen med fantom in dekletom, možem in ženo, ampak slepa, strastna zaljubljenost, ki v svoji prizadetosti zmore tudi zločine.

Zlasti mladim, ki se pripravljajo na zakon, naj bo ta svetnica priprošnjica, da bodo znali ceniti in spoštovati drug drugega. Ohranjati drug drugemu nedotaknjenost, ko se pripravljajo na poroko, pa v zakonski ljubezni iskreno predanost.

Kolikokrat je danes potrebno, da čuvajo veličino ženstva prav tiste žene, ki so »zaradi božjega kraljestva« zaobljubile deviško življenje.

Njim posebej je Lucija svetal vzor.