Kdor obleži na blazinah svoje komodnosti, samovšečnosti, zaljubljenosti vase, ta bo ostal sirota. Neraben za življenje.

Treba je utrditi ramena, treba je stalnega urjenja, da si zmožen stopiti v areno.

Treba je stati na lastnih nogah, stopati po »ozki« poti, po »hrapavi« cesti. Tako je nezmotno svaril Kristus.

Življenju je treba dati vsebino, vrednost.

Le tako boš postal opora drugim, ki jih boš srečaval. Mnogi te bodo potrebni.

In bodo propadli, če jim ne ponudiš svoje krepke roke!

Življenje je lepo. Toda ni igrača.