Sv. Janez Zlatousti

Takoj po rojstvu je izgubil očeta. Mati-vdova mu je poskrbela najboljše učitelje v rodnem mestu Antiohiji. Postal je slovit govornik.

Zrel mož se je dal krstiti in kmalu postal škof rodnega mesta. Njegov govorniški sloves je rastel iz leta v leto. Ne le po obliki, tudi po vsebini je postal vzor cerkvenega govorništva in je danes tudi zavetnik pridigarjev.

A treba je bilo dveh ljudi, da se je začela – človeško rečeno – Krizostomova tragika. Častihlepna cesarica Evdoksija je hotela imeti govornika takega kova v Carigradu. Zlahka je pridobila cesarja Arkadija, in ne da bi se prav ovedel, je Krizostom postal carigrajski patriarh. V areno stopi drug človek: aleksandrijski patriarh Teofil.

Krizostom je bil scela mož, odkrit, pošten, svetega življenja. Ni pa znal razumeti spletk ljubosumnih in zavistnih ljudi. In ker zavistna Evdoksija in zavistni Teofil nista prenesla Krizostomovega bičanja carigrajskega posvetnjaštva, sta začela umazano igro in jo prignala tako daleč, da je Krizostom moral v pregnanstvo. Tam, pod Kavkazom, je povsem izčrpan in Bogu predan umrl. Sin cesarske dvojice Teodozij II. je skušal popraviti greh svojih staršev – a bilo je prepozno.

Kaj premoreta ženska občutljivost in maščevalnost ter duhovniška zavist!

Koliko gorja je že bilo in verjetno še bo v božji Cerkvi zaradi tega.

Včasih mislimo, da nikdar ni bilo s Cerkvijo tako hudo kot danes. Zgodovina priča drugače. Eden dokazov je tudi sv. Janez Zlatousti.

Naj izprosi pridigarjem blagoslov, pa tudi po krivici preganjanim moči!