Sv. Janez od Križa

Iz velikega siromaštva je kakor po naključju prišel do duhovništva. Potem se mu je ponujalo udobno življenje. A srce ga je vleklo v samoto.

Našel je pot v karmel. Toda presenečen in žalosten, da redovno življenje ni bilo več tako, kot so zahtevala prvotna pravila, je že premišljal, kako bi vstopil h kartuzijanom.

Tedaj je prišlo do odločilnega srečanja s Terezijo Avilsko. V njej je spoznal ženo globokega duha in velike inteligence. Prav tako je ona v Janezu spoznala gorečo dušo, zelo nagnjeno h kontemplaciji. Navdušila ga je, da ostane v karmelu in začne z obnovo.

Stvar ni bila lahka, čeprav je takoj imel vrsto somišljenikov. Večina se je čutila prizadeta, češ mi smo manjvredni. Obnova je s pomočjo cerkvenega vodstva vendarle uspela – a za ceno telesnega in dušnega trpljenja Janeza od Križa. Kot so se množili ženski karmelski samostani pod vodstvom sv. Terezije, tako so drug za drugim nastajali samostani bosonogih karmeličanov pod vodstvom Janeza od Križa.

Sam pa je hodil težko pot mističnih duš. Prav ko je v samostanski ječi preživljal telesno trpljenje, je tudi njegova duša zašla v popolno puščavo in temo. Svojo duhovno mistično doživljanje je zapisal v knjigi »Temna noč duše«. Kot da ga je zapustil tudi Bog. A vztrajna ljubezen, ki ni bila niti v tej temi razočarana, je bila deležna razsvetljenja, velike božje luči, ki jo je opeval v svoji »Duhovni pesmi«.

Kaj hočeš za nagrado, je bilo božje vprašanje. Trpljenje, je bil njegov odgovor. Upravičen naslov: Janez od Križa.

Poleg nešteto drugih krasna beseda v njegov spomin: »Kjer ni ljubezni, jo vi prinesite, pa boste živeli v ljubezni!« Stavek vreden, da bi bil zapisan na vseh vratih krščanskih domov, posebno samostanskih.