Gradimo cerkve, šole, bolnišnice ...

Vse je potrebno. In ker človek ne more živeti brez lepote, je prav, da tudi pri teh gradnjah gledamo na lepoto.

Cerkev je skozi vsa stoletja bila varuhinja umetnosti in v vseh stoletjih je svoje božje hrame polnila z umetninami prve vrste.

A vendarle: srednjeveške katedrale so postale muzeji.

Bodo tudi razkošne moderne cerkve postale muzeji?

Da, tudi v Cerkvi ni mogoče živeti brez lepote. In če kaj delamo za Boga, mora biti lepo – ni treba, da je bogato.

Toda vse je le v službi druge gradnje: gradnje božjega ljudstva – Cerkve na znotraj. Vse bo ostalo le lepa lupina brez jedra, če v teh cerkvah in okoli njih ne bo pristnega krščanskega življenja.

Mimo vsega je naloga Cerkve, da »nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga in oznanjuje Gospodov križ«. Te čudovite besede so podpisali vsi koncilski očetje.

Bog se zadovolji tudi z leseno barako. Ne more pa se zadovoljiti s praznimi srci, z ohlapno vero, z mlačnim življenjem.

Notranje življenje Cerkve nekaj velja. Zunanji blišč je le za oči. In niti ni treba, da imajo vero. Zanje je končno vse le muzej.

Torej na globoko!