Povišanje svetega Križa

Bilo je 14. septembra 335. V novo posvečenih cerkvah Kristusovega vstajenja in križa ali groba je bil prvič izpostavljen križ.

Od takrat praznik. Danes je malo važno vse tisto, kar nam zgodovina ve povedati o najdenju križa, o pristnosti relikvije in vsem prizadevanju Konstantinove matere Helene.

Križ je simbol naše vere. Na križu se je odigrala drama odrešenja. Ob križu se oblikuje življenje vernikov. Svoj križ življenja moramo zadeti na svoje rame vsak dan. To nas je učil Kristus, ki je s svojo smrtjo posvetil križ in ga iz znamenja sramote napravil znamenje odrešenja.

Praznik povišanja svetega Križa – kako potreben nam je.

Preveč smo se navadili na križ. Po sebi umeven je. Mirno lahko živimo ob njem, nič nas ne prizadene, nič več nam ne sprašuje vesti.

Kakor križ na steni, tako križ, s katerim se zaznamujem neštetokrat v skupnem bogoslužju ali zasebni molitvi, postane navada. Pokrižam se, celo besede izgovarjam; kolikokrat ne vem, kaj delam.

Zato mi je potreben praznik: če je bil Kristus zame križan, potem mi pogled na križ mora pretresti dušo. Tako se je godilo svetnikom.

Ali sem res tako pomembna stvar, da je moral zame Kristus na križ?

In če je Kristus zame dal vse, kako da se pravdam za take malenkosti, kot so moje male odpovedi, bedna »dobra dela«, življenje brez velike ljubezni, brez zanosa, brez močnega hrepenenja po mučeništvu?

Potreben mi je ta praznik, da pokleknem pod križ in skušam doumeti, da je šlo in da gre za nekaj nezaslišanega.