Friderik se je vsako leto veselil pomladi. Zime v teh krajih so bile zelo hude. Svoji sestri je v pismu poročal, kako mu ves dan gori v peči, pa je njegova sobica še vedno tako mrzla, da mora v njej ves čas nositi plašč, da ga ne zebe. Kadar mašuje, prinese k oltarju vroča vrčka z vinom in vodo, pa se do darovanja tako shladita, da tekočina zmrzne in mora razbiti led, da jo lahko prelije v kelih. A vse to je Friderik prenašal z dobro voljo. Težje mu je bilo, ker se v času najhujše zime ni mogel prebiti do poganskih Indijancev v pragozdu. Ves čas je mislil nanje in groza ga je spreletela, ko je pomislil, da so v času, ko ždi doma, nekateri med njimi umrli v poganski veri in brez zakramentov. Zanj je bila vsaka duša predragocena. Takoj ko so snežne nevihte ponehale in je mraz nekoliko popustil, že

je spet stopil na svoje krplje in se podal v gozdove.

To pomlad je pričakoval še z večjim veseljem. Pred časom je namreč prišel k njemu neki Indijanec in ga prosil, naj spomladi obišče njegov rod na Bobrovem otoku. Tamkajšnji Indijanci so si namreč želeli srečati »črno suknjo«, kakor so pravili katoliškim misijonarjem. Friderik je takoj sprejel povabilo, čeprav so ga domačini v Krivem drevesu opozorili, da utegne biti ta obisk zanj nevaren. Indijanci

na tem otoku so bili namreč še vsi pogani in zelo divji. A Friderik se ni oziral na opozorila in se je z zaupanjem v Božje varstvo takoj spomladi podal na otok. V pismu je o tem obisku takole poročal: »Srce mi je tolklo, ko smo se bližali otoku. Imam belo zastavo z rdečim križem v sredi, ki jo razvijem, kadar se peljem na misijon, da z njo označim svoj misijonarski čoln. Ko smo se vozili proti otoku, smo imeli prijeten veter. Mirovna zastava je ljubko vihrala nad čolnom ter naznanjala prihod služabnika Križanega. Ko so otočani – ki imajo kakor vsi domorodci čudovito oster vid – od daleč zagledali in prepoznali mojo zastavo, je dal tudi njihov poglavar svojo zastavo obesiti na sleme svoje kolibe. Moji domorodci iz Krivega drevesa, ki so me spremljali, so takoj opazili poglavarjevo

zastavo ter v tem videli ugodno znamenje, kar me je popolnoma pomirilo. 

Ko smo bili že blizu Bobrovega otoka, sem videl skupino teh domorodcev hiteti k bregu. Zbrali so se skoraj vsi otočani, da bi nas pozdravili. Možje so dvakrat izstrelili iz svojih pušk ter s tem izrazili, da so zelo veseli misijonarjevega prihoda. Komaj sem stopil na suho, že so vsi moški prišli k meni, mi prijazno segali v roko in me potem peljali v svojo vas, ki jo sestavlja osem bornih kolib iz lubja. Najprej sem stopil v poglavarjevo kočo, v kateri se je zbralo več teh ubogih domorodcev, ki se nikakor niso mogli dovolj nagledati duhovnika, kajti po pripovedovanju drugih so o duhovnikih že veliko slišali, nikdar pa še niso nobenega videli.« 

Friderik je bil zdaj prepričan, da so Indijanci z Bobrovega otoka naklonjeni njegovemu obisku. Vseeno pa jim ni začel takoj govoriti o Bogu in spreobrnjenju, ampak jim je želel najprej prisluhniti. Spraševal jih je o njihovem življenju, navadah in težavah. Iskreno se je zanimal za njihove stiske. Dolgo je le poslušal. Šele naslednji dan jim je na posebnem zborovanju spregovoril, s kakšnimi željami in načrti je prišel k njim. Prosil jih je, naj mu o tem predstavijo svoje mnenje. Nato je spet poslušal. Po kratkem posvetu s starešinami je poglavar spregovoril, da so srečni, ker je prišel služabnik Velikega Duha na njihov otok, in da bi z veseljem radi postali kristjani. Friderik je ostal pri njih nekaj tednov. Razlagal jim je evangelij in jih poučeval v veri. Preden jih je zapustil, jim je podelil zakrament svetega krsta in jim priporočal, kako naj se med seboj povezujejo z molitvijo ter gradijo občestvo. Obljubil jim je, da jih bo večkrat obiskal.

Naloga: Pripovedujte si, kaj ste doživeli v današnjem dnevu. Bodite pozorni na to, ali znate v resnici prisluhniti drugemu. Zmolite molitev Sveti angel.