Sv. Bonaventura

Ko je na smrt bolni štiriletni fantič Janez Fidanza na prošnjo sv. Frančiška Asiškega ozdravel, se nikomur ni sanjalo, da bo ta fant, kasnejši frančiškanski učenjak kot general reda, sv. Bonaventura, dokončno uredil življenje Frančiškovih sinov. Kot sta bila Dominik in Frančišek prijatelja, sta bila prijatelja Tomaž Akvinski in Bonaventura. Različna po svoji usmerjenosti, ustanovitelja obeh redov in mrzlična po svoji učenosti oba duhovna otroka, velikana učenosti: Tomaž razsvetljuje razum, Bonaventura ogreva srce, Tomaž sledi Aristotelu, Bonaventura Avguštinu. »Serafinski učitelj«, otrok serafinskega očeta. Razum je v službi pobožnosti. Samo táko učenost je prenesel – čeprav še to s težavo – sv. Frančišek. Kako si svetniki podajajo roke, kako se dopolnjujejo! Na lionski cerkveni zbor sta bila klicana oba: Tomaž in Bonaventura; prvi je umrl že na poti tja, drugi na samem koncilu. Ves koncil s papežem vred je bil na njegovem pogrebu. Če vprašam sebe: ko berem, študiram, vsaj zasledujem moderne tokove od daleč, ali je to res vse v »službi pobožnosti«?

Kaj mi koristi učenost, če ne postanem svetejši!