Osamljenim ljudem je treba pomagati. To so predvsem stari, bolni, obnemogli ljudje. Dolžnost družine, okolja je, da jim olajšajo življenje.

Toda so osamljeni ljudje, ki si morajo pomagati sami. Vedno čakajo, da nekdo pride. Žele si prijatelja, nekoga, ki jih razume. A nihče ne pride. In se zapro v začarani krog svojega jaza, postanejo zagrenjeni, nesrečni, morda na robu obupa. Ne čakaj! Pojdi iz sebe! Skušaj se dati. Prav gotovo je zate delo, je sirota, je bolnik, je siromak, ki si ne more pomagati, kot si lahko pomagaš ti, pa čaka nate. In če se srečata, boš nenadno odkril samega sebe. Ne bo več osamljenosti, ampak vsak dan poln lepih skrbi – ne zase, ampak za druge. Če iz sebe jemljemo in drugim dajemo, se vrača v podvojeni meri. Razdajaj veselje, če hočeš biti vesel. Razdajaj srečo, če hočeš biti srečen. Ne bo več moreče osamljenosti. Ko bi to mogli razumeti vsi zagrenjeni, nesrečni, včasih nemogoči ljudje. Kakšen bogat svet bi si ustvarili! Tako pa umirajo v osamljenem krogu svojega jaza.