Sestra Favstina je vedno bolj razumela, da je njena izpolnjenost v tem, da svojo voljo popolnoma podredi Božjim načrtom. Jezus a je takole prosila: »Z zaupanjem in s preprostostjo majhnega otroka se ti danes darujem, Gospod Jezus, moj učitelj. Prepuščam ti popolno svobodo pri vodenju moje duše. Vodi me po poteh, po katerih ti hočeš, jaz o njih ne bom razglabljala. Z zaupanjem grem za teboj.«

Z velikim veseljem je pričakovala večne zaobljube, dan svoje poroke z Jezusom. Osem let je minilo, odkar je prestopila prag samostana. Bila je pripravljena, da z vsem svojim srcem izreče »da« svojemu Ženinu. V času duhovnih priprav je veliko premišljevala o tem, kako naj se kot nevesta pripravi na dan poroke. Kakšna naj b o, da bo Jezusu kar najbolj v veselje? Svojo dušo j e okrasila z naslednjimi sklepi: zavezala se je, da se bo še zvesteje držala samostanskih pravil; ne bo se vmešavala v dolžnosti drugih; takoj se bo odzvala na zvonec; izogibala se bo godrnjavim sestram; izogibala se bo šalam in zbadljivkam; ne b o dovolila, da bi zaradi obilice dela pozabila na druženje z Jezusom; ne bo se pritoževala v trpljenju; ne bo slabo govorila o odsotnih; veselila se bo uspehov bližnjih in skuš ala biti ustrežljiva do sester. Tako okrašena je 1. maja 1933 stopila pred svojega Ženina.

V prvem delu obreda je z razprostrtimi rokami legla na tla. Pokrili so jo z mrtvaškim prtom in zvonovi so ji zapeli, kot pojejo mrtvim. To je bilo znamenje, da j e zave dno umrla svetu in da je njeno življenje zdaj povsem posvečeno Bogu. Nato je škof blagoslov il prstan in ji ga izročil v znamenje večne zaveze z Jezusom. V tistem trenutku je v duši izrekla:

»Jezus, o d danes naprej je tvoje Srce moja lastnina, a moje srce izključno tvoja last nina. Zares, niti trenutek ne bi mogla živeti brez Tebe.« Jezus ji je odgovoril: »Moja nevesta, za večno sta združeni najini srci.« Favstinino dušo je napolnilo neizrekljivo veselje.

Nekaj dni po večnih zaobljubah je med molitvijo v kapeli zagledala Jezusa. Njegov obraz je bil izčrpan, njegovo telo je bilo pokrito z ranami.  Rekel ji je: »Poglej, s kom si se poročila.« Razumela je pomen njegovih besed in mu rekla: »Jezus, bolj te ljubim, ko te vidim tako ranjenega in izčrpanega, kakor če bi te videla v slavi.« Jezus jo je vprašal: »Zakaj?« Odgovorila mu je: »Velika slava me zelo plaši – a tvoje rane me privlačijo k tvojemu Srcu in mi govorijo o tvoji velik i ljubezni do mene.« Po tem pogovoru je nastala tišina. Ženin je gledal nevesto in nevesta je prizadeto gledala trpečega ženina. A bila je srečna, da lahko z Njim trpi in spoznava globino Njegove ljubezni.

Čez nekaj mesece v se ji je Jezus zopet prikazal v svojem trpljenju. Bil je brez oblačil, po vsem telesu je imel globoke rane, njegove oči so tonile v krvi in solzah, obraz je imel izmaličen in opljuvan. Rekel ji je: »Nevesta mora biti podobna svojemu Ženinu.« Sestra Favstina je razumela, da bo njena podobnost v ponižnosti in trpljenju. A ni se ustrašila. Čutila je, da Jezusa ljubi in da On ljubi njo. Zapisala je: »Trajno sem združena z Njim. Zdi se, kot da bi Jezus ne mogel biti srečen brez mene in jaz ne brez Njega ... Sem v Bogu in On v meni.«

*

Kdaj veš, da te ima nekdo zelo rad? Kadar se skupaj zabavata a li kadar je pripravljen zate kaj potrpeti in kadar kljub težavam vztraja ob tebi? Jezusovo trpljenje je največji dokaz, da te Bog ljubi.

Naloga:

Premišljuj skrivnosti žalostnega dela rožnega venca in pomisli, kdaj si pripravljen sprejeti trpljenje ali odpoved, da bi drugemu pokazal, da ga imaš rad. Zmoli desetko s skrivnostjo »ki je za nas križan bil«.