Karmelska Mati božja

Tudi karmelska redovna družina je dala čudovite ljudi. Pomislimo samo na Janeza od Križa, Terezijo Veliko, Terezijo iz Lisieuxa. Začetek te meniške družine je gora Karmel, kjer je ostala močna tradicija samotarjev in spomin na preroka Elija ter njegove učence. Tam naj bi vzdržema živeli samotarji, prej starozavezni, potem novozavezni. Posebnost Karmela je: »Totus marianus est Carmelus – Ves marijanski je Karmel«. S posebnim ponosom so vse čase karmeličani hranili posebno pobožnost do Marije. Že davno pred Grignionom de Montfort so poznali popolno predajo Mariji. Kot pri mnogih redovnih družinah so se počasi oblikovale tri skupine: moški red in ženski red, pa tretji red za ljudi v svetu. Od tod je potem prešel redovni škapulir v pomanjšani obliki med laike. Čeprav so se prvotna karmelska debla razvejala med bolj apostolske in čisto kontemplativne, vedno je v njih ostala težnja po globoki bogomiselnosti, po čisti kontemplaciji. Danes se nam zdi vse to preveč preživeto. Naši predniki pa so hranili duha vere v bratovščini karmelske Matere božje. Zato je ostal v narodu praznik neka srčna potreba, čeprav danes ni več obvezen. Koliko lepše in srečnejše bi bilo naše bivanje, če bi bili tako z dušo izročeni Mariji! Prav po karmelsko. Ta predanost Mariji bo ostala vedno moderna.