Nadaljujemo naše razmišljanje o Bogu Očetu. Prilika o izgubljenem sinu pripoveduje, kako je oče hitel oblačiti sina, nadel mu je prstan in mu obul sandale. Vse to so simboli dostojanstva, ki ga je sin v svetu zapravil. Bog je Oče torej v tem, da nam podarja resnično dostojanstvo. Kaj pa je resnično dostojanstvo? Na to vprašanje bomo skušali odgovoriti ob zgledu svetega Vincencija Pavelskega. Prisluhnimo prvemu delu njegove zgodbe.
Sveti Vincencij Pavelski se je rodil leta 1581 v kraju Pouy, v jugozahodni Franciji. Njegov oče Janez de Paul je bil reven kmet, ki je na zakupljeni zemlji preživljal svojo družino. Z ženo Bertrando sta imela šest otrok. Vincencij je bil tretji. Nerodovitna in nezdrava dežela je narekovala borno življenje tamkajšnjih kmetov. Delo vseh članov družine, od jutra do večera, dan za dnem, je dajalo upanje za preživetje. Pridelovali so proso in zelenjavo, nabirali drva na občinski zemlji in redili drobnico, svinje in vprežne vole. Bili so krščanska družina. Bog je bil njihov sopotnik. K njemu so se zatekali v vseh težavah, njemu so se zahvaljevali, kadar jim je šlo dobro.
Vincencij je otroška leta preživljal kot svinjski pastir. Vzpenjal se je na hodulje, da je zviška laže nadziral čredo prašičev, in se pomikal preko močvirij. Na paši je premišljeval o svoji prihodnosti. Sanjaril je o lepšem življenju, o bogastvu in ugledu. Sam pri sebi je sklenil, da ne bo večno svinjski pastir. Izkopal se bo iz revščine, pomagal svoji družini in si pridobil spoštovanje.
Vincencij ni bil prvorojenec, zato mu v družini niso pripadale nikakršne pravice. Vendar sta starša opazila, da je bister in nadpovprečno nadarjen fant. Vsak par rok je bil na kmetiji še kako dobrodošel, a kljub temu sta se odločila, da pošljeta Vincencija k stricu, ki je bil duhovnik. Pri njem se je Vincencij učil latinščino. Pokazalo se je, da ima izreden talent za učenje, pa tudi zanimanje za verske vsebine. Starša sta bila tega vesela. Upala sta, da bo nekoč postal duhovnik. Tako bo preskrbljen sam, s svojimi dohodki pa bo lahko podpiral tudi domače. Poslala sta ga v šole.
Tveganje je bilo veliko, saj je bila šolnina draga. Celotna družina se je za nekaj let še bolj izpostavila na rob preživetja. A misel na sina, ki bi se mu uspelo iztrgati iz objema revščine, je prinašala veselo upanje. Tudi v štirinajstletnem Vincenciju 39 je raslo hrepenenje po drugačnem in lepšem življenju. Zagnano se je lotil učenja. Na kolegiju v Daxu je kmalu izstopal po svoji marljivosti. Hitro je napredoval in že pri 16 letih dosegel nižje redove. Bil je korak bližje svojemu cilju. Bolelo ga je, da je moral oče prodati edini par volov, da mu je lahko omogočil študij teologije na univerzi v Toulousu. Odslej si je še bolj prizadeval, da bi se čim prej denarno osamosvojil. Marljivo se je učil in med študijem vedno iskal tudi priložnost za zaslužek. Kar najhitreje je želel doseči mašniško posvečenje. Zaobšel je odredbe tridentinskega koncila in pri nekem ostarelem in nezahtevnem škofu dosegel, da ga je, starega komaj 19 let, posvetil v duhovnika. Po mašniškem posvečenju je odpotoval v Rim in tam nadaljeval študij ter dokončal diplomo. Preko vplivnih znancev si je skušal odpreti vrata do škofovske službe. V tistem času mu je neka starejša dobrotnica zapustila večjo vsoto denarja. To, si je mislil Vincencij, bo rešilo marsikatero težavo. A denar je bilo treba šele izterjati od človeka, ki jo je pobrisal v Marseille. Vincencij se je odpravil za njim, ker pa mož ni popustil, ga je Vincencij dal na sodišče. Sodne stroške je poravnal tako, da je prodal najetega konja. Slednjič je le dosegel, da je mož pristal v zaporu, njemu pa so izročili vseh 300 zlatnikov. Vincencije je bil zadovoljen. Sedaj je bil res že skoraj na cilju. Na poti domov pa je Bog nenadoma preobrnil njegovo usodo. Ladjo, na kateri se je vračal, so zajeli morski razbojniki. Vincencija so oropali, zvezali in odpeljali v suženjstvo.

Vsak izmed nas išče dostojanstvo. Ne glede na uspeh, položaj in življenjske dosežke pa ostaja v nas zmeraj določena neizpolnjenost, dvom, ali smo dovolj pomembni, vredni, ljubljeni ipd. S to bolečino je težko živeti. Podobno kot Vincencij si zato prizadevamo, da bi na tak ali drugačen način dosegli tolažbo. Začnemo se vrteti okoli lastne cene in v nas se rojevajo napuh, tekmovalnost in nevoščljivost. Drugi ni več moj brat, ampak postaja tekmec. Prosimo Marijo, naj nam pomaga, da se ne bomo spet in spet vrteli v iskanju cene, ampak bomo dopustili Bogu Očetu, da nas vodi do resničnega dostojanstva.

NALOGA: V družini se pogovorite, ali kdaj na napačen način iščete svojo ceno, med sabo kdaj tekmujete in ste morda drug drugemu nevoščljivi. Zmolite kesanje.