Učenjaki so ponižni. Ne vedno. A vendar.

Domišljave pa so »prazne glave« z dobršno mero častiželjnosti. Te pa vedno. Ni dovolj, da nekako teoretično priznam, da imam vse od Boga. To zna povedati tudi domišljav človek. Treba je iti korak naprej: z darovi mi je naložena odgovornost. Ta človeka strezni. Prilika o talentih me uči dvojega: občutek manjvrednosti in poviševanje samega sebe ali občutek nadvrednosti – oboje je domišljavost. Sprejeti je treba resnico o sebi. In budno pregledovati samega sebe: Sem hitro užaljen, veliko govorim o sebi in svojem delu, ponižujem druge – čeprav samo v mislih – ne trpim ljudi nad seboj, sem v svoji prizadetosti potrt? ... Koliko je skritih kotičkov, kamor se umika domišljavost mojemu lastnemu pogledu ... Tudi če se skriva za lepim pročeljem, celo za »božjim« pročeljem, ni nič manj grda in pogubna.