Sv. Robert Bellarmin

Ko je vstopil k jezuitom, je predstojnikom pisal oče: »Bogu moramo darovati najdražje, kar imamo.« In mati: »Zahvaljujem se Bogu, da je hotel poklicati v svojo službo tistega, ki ga ljubim kot zenico svojega očesa.« Oba vredna sina, ki je postal »slava Cerkve«.

Izredno nadarjen je hitro napredoval v študiju in še preden je prišel do duhovništva, so ga že uporabili za profesorja in govornika. Ko je postal škof in pozneje kardinal, je bil posebej v službi Cerkve. Naprtili so mu neprijetne naloge: spore vladarjev, obrambo jezuitskega reda, Galilejev primer, teološke spore in še kaj. Vmes je še našel čas, da je pisal razprave in knjige. Proti koncu življenja je vsako leto opravil tridesetdnevne duhovne vaje in vsako leto napisal kakšno knjigo.

Bil je čas srečavanj svetnikov. Njegov učenec je bil sv. Alojzij. In Bellarmin je zaprosil, naj ga pokopljejo ob njem. On sam je Alojzijevo sobo spremenil v kapelo. Potem so bili: Frančišek Saleški, Vincencij Pavelski, s katerima se je srečal. In on sam je delal za to, da proglasijo za svetnike: Ignacija Lojolskega, Filipa Nerija, Karla Boromejskega, Terezijo Avilsko in seveda njegovega duhovnega sina Alojzija. Med svetniki je posebej ljubil Frančiška Asiškega. Pač sorodne duše!

Človeško gledano mu je dal največje priznanje Klement VIII.: »Izbrali smo tega moža, ker mu glede učenosti ni enakega v božji Cerkvi.« Ob pogrebu pa je bilo zapisano: »Bilo je tako, kot bi bilo na odru telo sv. Avguština ali Ambroža ali Atanazija.«

Stal je na svojih nogah, mislil s svojo glavo, a bil vdan Družbi in Cerkvi z vso dušo. Kako potrebne lastnosti za današnji čas! Naj jih izprosi predvsem tistim, ki imajo ali zaradi učenosti ali položaja vpliv na miselnost časa. K obojnemu bi bilo treba še tretjega: svetosti!