Obzirnost.

Kar preveč stvari zajema ta beseda. Moje ponašanje, moje govorjenje, moj molk. »Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo. Kdor reče svojemu bratu 'tepec', zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče 'norec', zasluži, da pride v peklenski ogenj.« Nenavadno krepka Kristusova ocena. Morda je včasih tako, kot da te besede beremo prvič. Obziren v vsem. Da, tudi v obleki. Umazanost še ni revščina. Snaga in urejenost še ni luksus. Samo razodeva dostojanstvo človeka, spoštovanje do sebe in do brata. Obzirnost! Ko človek odloži čut za red in snago, sebe osiromaši. Kot se osiromaši, če izgubi čut za dostojno govorjenje in ponašanje. Izgubi osebno dostojanstvo in postane – čeprav proti svoji volji – breme okolja. V njem zamre čut obzirnosti do bližnjega. Če dodobra premislim svoje vsakdanje življenje, koliko podrobnosti bom odkril, kjer bi žvižganje, popevanje, kričanje, nedostojnost in ne vem kaj še mogel ožigosati z besedo: brezobzirnost.

Tako drugi opazujejo mene. Sem zares obziren?