Kdor je že preko sredine svojega življenja, se težko vživlja. Težko dohaja. Tudi v Cerkvi je toliko novega, da bi bogoslovci izpred sto let obstrmeli, kaj vse je treba znati tistim, ki se pripravljajo na duhovništvo enaindvajsetega stoletja. In za vsa vprašanja, tudi bogoslovna, se danes zanima nešteto laikov.

Tako imamo poleg vseh drugih razpravljanj: teologijo politike, teologijo osvoboditve, teologijo revolucije ...

Cerkev je v metežu življenja. S svojim naukom mora osvetliti vse. S tem pa ni rečeno, da so vsa področja njena domena.

Morda bi veliko težav odpadlo tudi med nami, če bi se vsak držal svojega področja: politik politike, gospodarstvenik gospodarstva, kulturnik kulture, dušni pastir dušnega pastirstva. Če smo zares kristjani, bomo našli skupno govorico, čeprav imamo vsak svoje delo.

Čemu obsojanje Cerkve ali posameznega duhovnika, ki morata zaradi dušnopastirskega poslanstva gledati na probleme in posameznega človeka precej drugače kot politik. Zakaj bi moral duhovnik biti politik, če pa so za to poklicani laiki, ki naj kot kristjani posegajo v javno življenje v vseh razsežjih, tudi v politiko. Nobenih žolčnih obsojanj bi ne bilo, če bi razumeli, da je nekaj drugega dušni pastir in nekaj drugega politik.

Kristusova beseda: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega«, velja tudi za enaindvajseto stoletje.