Zgled svetega Vincencija Pavelskega nas v teh dneh šmarničnega branja vodi, da bi lažje razumeli, v čem je resnično dostojanstvo, ki nam ga daje Bog Oče. Prisluhnimo nadaljevanju njegove zgodbe.
Potem ko je Vincencij sklenil, da želi vse svoje življenje služiti ubogim, ga je zajel notranji mir. Maja 1612 je sprejel mesto župnika v vasici Clichy. Župljani so ga zadržano sprejeli, saj niso vedeli, kaj naj pričakujejo od učenega župnika. On pa jim je z veseljem povedal, od kod prihaja in da mu kmečko življenje ni tuje. Duhovniško službo je opravljal z navdušenjem in pobožno. S preprosto in ljubeznivo besedo je nagovarjal kmete, znal pa je biti tudi strog in odločen. Ljudje so ga imeli radi. Z veseljem so poprijeli za delo, ko se je Vincencij lotil popravil v cerkvi. K maši so prihajali v velikem številu in s pobožnostjo prejemali sveto obhajilo. Tudi Vincenciju so ti preprosti ljudje prirasli k srcu, zato mu je bilo težko, ko je bil čez slabo leto premeščen v novo službo. Prevzel je mesto vzgojitelja Gondijevega sina Petra.
Grof Filip Emanuel Gondi je bil general kraljevih galej. Njegova družina je bila ugledna in vplivna v najvišjih krogih. Vincencij je s težkim srcem zapustil svoje župljane samo zaradi nekega dečka, a odločil se je, da bo goreče opravljal tudi to službo.
Gondijevi so Vincencija lepo sprejeli. Bili so zadovoljni, ko so opazili, da Peter ob njem lepo napreduje, tako v znanju, kot plemenitosti. Dečkova mati Marjeta si je Vincencija izbrala za svojega duhovnega vodjo. Na Gondijevih posestvih je Vincencij opravljal pastoralno delo in tako imenovane ljudske misijone. Družina je bila z Vincencijevim delom zelo zadovoljna in ga je sprejela za svojega. Spoštovali so ga in ga cenili. Tudi Vincencij je imel rad to družino. Pri Gondijevih je imel vse, za kar si je prizadeval v mladosti: veljavo, ugled in lepe dohodke. Njegova prihodnost je bila na varnem in brezskrbno bi lahko čakal na stara leta. Pa vendar ga je nekaj gnalo dalje. V sebi je čutil nemir in potrtost. Trpljenje in preizkušnje so ga spremenile in ni se več mogel sprijazniti s praznino življenja, ki ga vodi samoljubje. Ni pozabil na svojo obljubo Bogu, da želi služiti ubogim. Vedno bolj je čutil, da si želi oditi. Gondijevi so temu nasprotovali. Vincenciju je bilo zato še težje. Zapustil jih je, ne da bi se poslovil.
Vincencij je na to prevzel mesto župnika v Chatilonu. Ta podeželska župnija je bila duhovno popolnoma zanemarjena. Župnijska cerkev je bila prazna, veliko župljanov je odpadlo od katoliške vere in sprejelo protestantizem. Vincencij je začel z molitvijo, zgledom in očetovsko potrpežljivostjo izkoreninjati brezbrižnost ter greh, ki sta dušila 43 župnijo. Z Božjo pomočjo je pastoralno delo obrodilo sadove. Zgodila so se mnoga spreobrnjenja, cerkev in spovednice so bile zopet polne.
Neko nedeljo leta 1617 mu je pred sveto mašo nekdo omenil, da so v revni koči na robu vasi zboleli vsi člani družine in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal. Vincencij je vzdihnil: »Ljubi Bog, kako naj mašujem, če pa je taka revščina v moji fari?« V pridigi je vernikom opisal razmere in jih spodbudil, naj po svojih močeh pomagajo tej družini. Po večernicah se je namenil obiskati družino. Na poti pa je srečal celo procesijo ljudi, ki se je vila od revne koče. Nekdo mu je povedal: »Veste, ženske so slišale vašo pridigo in so bolnikom nesle hrano.« Ko je Vincencij dospel k družini, je bila sobica polna loncev in košar z jedmi. Družina, ki je še malo prej trpela pomanjkanje, se je zdaj bala, da se bo vsa ta hrana pokvarila. Dogodek je Vincencija spodbudil k razmišljanju. Navdušili sta ga odzivnost in energija ljudi, ki bi lahko naredili toliko dobrega za uboge. Po drugi strani je prvič mislil na to, da pomoč pravzaprav ni pomoč, če ni premišljena in usklajena s potrebami. Začel je načrtovati. Kmalu po tem dogodku je zbral skupino župljanov in jim predlagal, kako bi lahko učinkovito pomagali ne le bolni družini, ampak tudi drugim, potrebnim pomoči. Ustanovljena je bila prva izmed številnih bratovščin krščanske ljubezni.
Tako se je začelo Vincencijevo delo z revnimi. V družbi, ki je revne zavračala in jih skušala zapirati v posebne ustanove, je pokazal na drugačen pristop: uboge je treba spoštovati in jim biti blizu v njihovem okolju, na njihovem domu. Obudil je misel prvih kristjanov, da je skupne dobrine treba deliti. K delu je vabil vse: preproste kmete, plemenite dame, posvečene in laike. »O ne, ljubezen ne more ostati lena,« je večkrat govoril, »trudi se, da bi reševala in tolažila druge.«

Srečanje z lastnim uboštvom je Vincenciju pomagalo razumeti, da je človekovo dostojanstvo najbolj izraženo v darovanju, saj lahko po tej poti postajamo najbolj podobni Jezusu Kristusu – Bogu, ki ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak da bi On stregel drugim. Pri svetem krstu smo vsi prejeli dostojanstvo Božjih otrok, ki pa ga žal večkrat zapravljamo. A Bog Oče nas čaka, da bi nas ponovno ogrnil z najboljšimi oblačili, nam obul sandale in nam nataknil svoj prstan na roke. Marijina priprošnja naj nam pomaga, da bi vedno hrepeneli po resničnem dostojanstvu Božjih otrok.

NALOGA: Pogovorite se, kako se počutite, kadar lahko komu pomagate. Zmolite Zdravo Marijo s prošnjo, da bi se zmogli veseliti tega, da lahko naredite kaj dobrega za druge.