»In ga je videl in je šel mimo.« To je zapisano v zgodbi o usmiljenem Samarijanu.

Stavek je prav tako pretresljiv kot Kajnovo opravičevanje: >Mar sem jaz varuh svojega brata?!«

Koliko je na svetu teh mimohodov. Otopelost srca. Ne pretrese več: niti telesna niti duševna revščina.

Treba je omehčati srce. Izostriti si moram posluh za bedo bližnjega. Brez tega nisem kristjan.

Res je, da se danes socialno delo Cerkve včasih poudarja enostransko, kot da je na prvem mestu. Kot da je postalo samo to važno, da človeka osvobodimo spon socialnih krivic. Cerkev ima nalogo odrešiti človeka za večnost.

Vendarle je tudi odrešenje od človeške bede naša naloga. Kako naj lačnemu govorim o božji dobroti, ne da bi mu dal kos kruha. Vsak človek je moj brat. Saj prav na to vprašanje, kdo je moj bližnji, kdo je moj brat, je Jezus navezal priliko o usmiljenem Samarijanu.

Ni samo naročil, naj učenci oznanjajo: Približalo se je božje Kraljestvo. Dal jim je v roke tudi kruha, da so ga delili, dokler se ni nasitila vsa množica lačnih, ki so poslušali božjo besedo. Za dokaz avtentičnega krščanstva bo vprašal, če smo dali lačnemu jesti, žejnemu piti.

Na žalost velikokrat prepozno spoznam, da »sem šel mimo«. Ali nisem videl ali nisem imel srca. Oboje je napačno, obsodbe vredno.

Gospod, nauči me ljubiti v dejanju!