Kaj ni v strahoti velikega odpada v dvajsetem stoletju – odpada od Boga, odpada od človeka – kal vstajenja?

Pod kruto skorjo brezboštva, sredi zdivjanega nasilja, ki zajema vedno več sveta, Bog ustvarja nov svet.

Trpljenje prečiščuje.

Skupna nevarnost budi iz spanja in edini. Morda je ta veliki pretres bil potreben, da omrtvelo krščanstvo spet zaživi.

Bog zna tudi zlo uporabiti za svoje načrte. Vprašanje je le, če razumemo znamenja časa.

K temu vprašanju so se na koncilu znova in znova vračali koncilski očetje. Velika odgovornost jih je prevzela. Ni lahko danes biti papež in škof.

Se kdaj potrudim razumeti njihovo trpljenje, njihove muke iskanja? Če tega nisem zmožen, potem gotovo tudi iskreno ne molim zanje. Še manj pa sem z njimi pripravljen ustvarjati nove čase.

Tudi to je postno premišljevanje.