»Spreobrnite se!« To je adventni klic Cerkve. Prvotna beseda v originalni grščini »metanoéite« pomeni popolno notranjo spremembo. V jedru se moram spremeniti.

Saj moj cilj je: postati drugi Kristus. Kje daleč je še to. Zato mi vsak advent jasno stavi pred oči to prvobitno krščansko nalogo. Spremeniti moram svoje človeško srce v srce božjega otroka. Ne jaz. Milost. A milost ne more nič, če jaz nočem, če se ne dam, če se ne odprem, če ne sprejmem lastnega umiranja. Zato je klic k molitvi in pokori adventni klic. In zdravilna misel: Čujte! Ne veste ne ure ne dneva. Radi ga odlagamo na kasnejši čas: ne le sodni dan, tudi dan našega odhoda. Ker smo pač majhni. Saj me ta misel samo bogati: vsak dan biti pripravljen. Kako lepo, mirno življenje. In koliko lahko storim, ko mislim, da mi je čas skopo odmerjen. Ne bom prelagal na jutri, če le zmorem danes. »Čas je blizu.« »Vaše odrešenje se je približalo.« Vse te besede donijo skozi adventni čas. Zato je čas prebujenja, očiščevanja, utrjevanja vere in upanja, še bolj vžiganja ljubezni. Ves zunanji čar – če kje še je – slovenskega adventa je lahko samo pripomoček k večji ubranosti. A v kakršnihkoli okoliščinah živim, ne smem pustiti, da bi šel advent mimo. Saj sam v sebi, v svojem bistvu sem adventni človek, človek pričakovanja. V to je zakoreninjeno vse moje upanje: v pričakovanju, da pride ... Rosite ga, nebesa ...