Če je koncil v čem praktično uspel, je uspel v prenovi bogoslužja.

Na vseh drugih področjih naše prenove smo še v iskanju, celo v obotavljanju. Z bogoslužjem pa je Cerkev vstopila med nas. Bolje: Kristusa nam je približala. Ena sama sveta maša: Kristus med nami. Ni treba molitvenikov, ni treba posebnih razlag, treba je samo poslušati, moliti in peti. Vse je postalo naše, ni več tuje.

Toda?

Liturgisti pravijo, da smo šele v razvoju in še daleč od pravega. Morda ... To je za zdaj njihovo vprašanje.

Moje, naše vprašanje pa je: ali smo bolj pobožni, bolj ljubimo Boga, bolj trdno verujemo, bolj zares upamo, smo vsak dan bolj bratje med sabo, odkar imamo bogoslužje v novi obliki, v svojem narodnem jeziku?

Cerkev nam lahko dá še tako čudovite obrede, kaj pomaga, če sami ostanemo brez hrepenenja, da bi po poti bogoslužja prišli bliže Bogu in ljudem.

Vprašanje duhovnika in vernika. Za oba enako resno.

Kako hitro tudi novo lahko postane vsakdanje. Vsaka delavniška in vsaka nedeljska maša enaka. In kmalu smo spet tam: odhajamo prazni.

Pa bi morali biti prevzeti, pretresem, polni božjega ognja. Tako kot so govorili o prvih kristjanih, kakšni so odhajali od »lomljenja kruha«.

Kako vse drugačno bi bilo naše življenje, naše družine, naše skupnosti!

Če niso, potem je nekaj narobe z nami. Vsa liturgična prenova gre mimo nas.