Nasprotja: presitost – lakota, uživanje – umiranje, veseljačenje – obup. Niso danes ta nasprotja tisto, kar smo včasih brali v katekizmu: vnebovpijoči grehi?

Noben misleč človek ne more ob tem ostati brezbrižen. Zlasti pa ne kristjan. Ko molim: daj nam danes naš vsakdanji kruh, ali mislim tudi na druge, na »nas«. Daj kruha, ne le tistim, ki že imajo v obilju ali preobilju, daj ga tistim, ki kruha stradajo. In morda stradajo tudi vere in ljubezni, ker jim je glad zamoril vero vase in v Boga.

Na svetu je na milijone otrok, ki se ne smejijo. Ker nimajo moči za to. Zapisani so smrti. In naši otroci ...?

Res ne bi smeli k obedu brez misli na množice, ki nimajo vsakdanjega kruha. Potem bi naše molitve pred jedjo in po njej morda ne bile tako prazne.

Vsak moj izgovor je samo znamenje, da z mojim krščanstvom nekaj ni v redu. In če samo malo prisluhnem Cerkvi, koncilu, papeškim okrožnicam, potem vem, kje je moj prostor.

Kristus je za svojo legitimacijo poslal Krstniku v ječo odgovor: ubogim se evangelij oznanja.