Nadaljujmo zgodbo o izgubljenem sinu. Ob njegovi vrnitvi je oče z oblačili, sandali in prstanom poskrbel za njegovo dostojanstvo. Takoj nato pa je sklical skupnost in ga popeljal nazaj v občestvo družine. Naslednja značilnost Očetove ljubezni je torej v tem, da nas vedno vabi v skupnost in med nami ustvarja občestvo. O tej lastnosti Boga Očeta bomo premišljevali ob zgledu svetega Benedikta, zavetnika Evrope.
Benedikt se je rodil okoli leta 480 v Nursiji v današnji Italiji. Njegov oče je bil Evprob, mati pa Klavdija Abuntantija, ki je umrla med porodom dvojčkov, Benedikta in Sholastike. Za otroka je odslej skrbela ljubeča in verna dojilja Cirila. Sholastiko so zgodaj posvetili Bogu in jo vzgajali za posvečeno življenje. Benedikt je kot mlad fant zapustil svoj rojstni kraj in skupaj s Cirilo odpotoval v Rim, kjer je nekaj let študiral svobodno umetnost. Bil je razočaran nad svojimi učitelji, ki niso bili kristjani. Bili so nemotivirani in podkupljivi. Zdelo se mu je, da ga ne morejo ničesar več naučiti. Med vrstniki ni našel drugega kot razpuščeno in brezvoljno mladino, ki se je predajala različnim razvadam in grehu. Veliko rimskega prebivalstva je še vedno živelo pogansko. Ljudje so se v svojih težavah in stiskah zatekali k čarovnikom in vedeževalcem, oklepali so se talismanov in amuletov ter javno opravljali poganske obrede. Benedikt se ni mogel sprijazniti z lahkomiselnim in veseljaškim življenjem, ki mu je bil vsak dan priča. Velikokrat je prosil Boga, naj ga reši iz nevarnega okolja. Ko mu je bilo že vsega dovolj, je študij opustil in se umaknil v samoten kraj. Sledila mu je tudi Cirila, ki je bila preveč navezana, da bi se ločila od njega.
Ustavila sta se v kraju Enfide, ki je 70 km oddaljen od Rima. Tam sta naletela na velikodušne kristjane, ki so ju sprejeli v svoje romarsko zatočišče. Ne vemo, koliko časa sta Cirila in Benedikt ostala med njimi. Iz tega časa je znana zgodba, ki pripoveduje, da si je Cirila nekoč od nekega kristjana izposodila glineno rešeto. Skozenj je nameravala presejati zrnje in pripraviti kruh. Po nerodnosti pa ji je rešeto padlo iz rok in se prelomilo na dvoje. Zelo se je prestrašila. Tak kuhinjski pripomoček je bil dragocen, njegova ročna izdelava 49 pa je zahtevala veliko spretnosti in časa. Benedikt je opazil njeno zaskrbljenost. Pobral je oba kosa rešeta, pri tem pa se je zamislil: »Moj Bog, to rešeto sem jaz. V sebi sem prelomljen na dvoje. Če pa ti Gospod stisneš oba kosa, me lahko ozdraviš. Naredi, da bom cel Gospod. En s teboj, moj Bog.«
V tistem trenutku je postalo polomljeno rešeto spet celo. Zgodil se je čudež, o katerem Crila ni mogla dolgo molčati. V majhni skupnosti se je kmalu razvedelo o dogodku in ljudje so na Benedikta začeli gledati z drugačnimi očmi. O njem so začeli govoriti kot o svetniku. Prihajali so do njega in ga prosili, naj zanje posreduje pri Bogu.
Benedikt se je zavedel skušnjave. V naglici je strpal v torbo nekaj zvitkov Svetega pisma in pobegnil, ne da bi se od kogarkoli poslovil, niti od Cirile. Zapustil je kraj, da bi ubežal slavi, ki jo zna dati svet in se odločil, da bo odslej živel v popolni samoti. Le tako bo lahko našel enost v sebi in se tesneje povezal z Bogom.

Sveti Benedikt se je podobno kot izgubljeni sin moral najprej na samem srečati z Bogom Očetom, da se je lahko kasneje s to izkušnjo očetove ljubezni vrnil v skupnost in sam postal oče. Prosimo Marijo za milost, da bi v globini prepoznali Boga kot Očeta in se s to izkušnjo vedno vračali v skupnost.

NALOGA: Zmolite Oče naš s prošnjo, da bi vedno globlje Boga doživljali kot Očeta.