Že sveti v zadnje dni adventa božična luč.

Vse postaja veliko. Vse presega človekova hrepenenja.

Kaj je človek?

»Najbolj razvita žival.« Bednik! – Božji otrok. Isto življenje nosi v sebi kot Kristus, samo le toliko, kolikor njegova človeška »posoda« dojeti more; ta posoda je krhka in se lahko razbije, božje življenje je možno zapraviti. A vendar je v tem vsa moja veličina, ki prekaša ves ustvarjeni svet. Milost, božji svet, ki sega do nebes. Moja razsežja niso več samo zemska, ampak nebeška.

Kaj je življenje?

»Padanje niča skozi nič v nič.« Tragedija. – V luči božične noči čudovita igra ljubezni. Kakor je Kristus poslan, da izpolni Očetovo voljo, tako imam tudi jaz svoje mesto in svoje poslanstvo, a samo »v Njem, z Njim in po Njem«.

Naj bo še tako neznatno, še tako trpljenja polno to moje življenje, nekaj velikega je. Tudi s svojo kratko potjo, s svojo malo nalogo in vlogo sem vraščen v gigantske božje načrte, ker sem Kristusov.

Čemu trpljenje?

Ob tem se razbije nešteto src. Kako naj najdejo smisel, če pa ne vedo, da tudi mi »dopolnjujemo, kar manjka Kristusovim bridkostim«. Kakšna luč in moč! Samo na razpolago se mu dam. On gre svoj križev pot naprej skozi stoletja, dokler ga skupno ne dopolnimo v gloriji vstajenja.

Kako je vse prežarjeno z božansko lučjo!