3/44. 2. O Gospod, kam smo prišli?

Glej, zaradi časne nesreče žalujemo, trpimo in dirjamo za majhnim dobičkom; na dušno škodo pa pozabljamo in komaj ter le pozno mislimo nanjo.

Skrb nas je tega, kar je malo ali nič prida, a nemarno preziramo, kar je prvo potrebno; tako se človek docela razpušča v posvetne reči in, če se hitro ne zave, rad v vnanjih rečeh obtiči.