Bog se je sklonil k nam. »Jaz sem, ker sem.«

Kdo doume? A pred božičem zaslutimo veličino božje Biti. Saj ne gre, da doumem, pač pa, da pokleknem in v svetem molku počastim večno božje bivanje. Zgrni se nadme s svojo sveto navzočnostjo, sveti Bog nebes! »Jaz sem tu.« Da. Kristus te je razodel. V njem si stopil iz svoje nedoumljive neskončnosti in teme. »Zasijala je velika luč« – za vse narode. Nismo izgubljeni sinovi, ne tavamo v neznano; nismo zapuščene sirote. Z nami je Bog. »V njem se gibljemo in smo.« Vsak moj utrip je odvisen od njegove stvariteljske roke. Vsak moj dih je nov dokaz njegove ljubezni. »Jaz sem vaš Bog. Vi moje ljudstvo.« Tega v Stari zavezi niso mogli prav umeti. Zdaj laže, ko imamo med seboj Kristusa. V njem in z njim smo zajeti v večni krogotok božjega življenja. Ni več oddaljeni Bog nad oblaki. Je Bog med nami – Emanuel. Je Bog v nas. »Poljubila sta se nebo in zemlja,« Slikovita beseda, ki izpoveduje nezaslišano resnico. Kakšna je moja priprava na veliki božični dan? Je v meni milost? Je v meni adventni mir, sveto hrepenenje, sreča, luč? Sem res srečen, ker sem kristjan? Me prevzema božja bližina? Me preduhovlja molitev?

Na vse to moram reči DA, če razumem, da mi je spregovoril Bog sam in mi dal svoje življenje Bog sam.