Ranjeni ljudje.

Navadno so to skrajno občutljive duše in vase zaljubljene. Nenadna zamera. Kar je bilo lepega, postane nenadno grdo. Prijatelj čez noč ni več prijatelj, ampak sovražnik. In če se vprašaš: zakaj? ... Velikokrat smo vzrok ali povod mi, ne da bi za to vedeli. Če se jim da pomagati, prav. Olajšaš jim trpljenje. A največkrat je najbolje molčati. Čas zdravi tudi take rane. In čas jim bo pokazal, da ni bilo na naši strani nobene krivde, vsaj zavestne ne. Pa četudi bo po njihovem mnenju ostala naša krivda, jo je treba pogumno, vdano nositi. Več: za take duše je treba moliti. Saj veliko trpe, četudi zaradi svoje prevelike zagledanosti vase. Seveda so taki ljudje za skupno delo skoraj nemogoči. Hočejo stalno vdihavati vonj po kadilu. Če ni po njihovem, užaljeno odstopijo.

Tudi to je treba sprejeti, ne jih obsojati, pač pa se ni moči nanje zanesti. Kajti apostolsko delo zahteva nesebično, vztrajno žrtvovanje.