Žetev je velika, delavcev pa malo ... Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev ...

So te besede le še »katoliški šlager« ali me zadenejo v srce? Če občutim bolečino in nemir ob pogledu na milijone, ki nimajo Kristusa, kaj bom storil? Na vsak način ne morem in ne smem ostati križem rok. Stojim pred veliko osebno odgovornostjo. Statistike ugotavljajo, da je misijonarjev vedno manj. Tudi sicer Cerkev s strahom gleda na upadanje duhovniških in redovniških poklicev. Če so duhovniški in misijonski poklici barometer krščanskega življenja, potem je pred nami resno vprašanje: Kaj se dogaja z nami, katoličani? In vendar kljub vsemu ne smem obupati. Optimizem je spremljevalec močne vere in zaupanja. Če smo v teh viharnih časih zapravili veliko mladih ljudi, ki so dosti idealni, da bi postali duhovniki in misijonarji, se moramo ovedeti zdaj, kaj je naša naloga. Poklic je milost. A milost se lahko zapravi. Poklic je treba odkriti, ga gojiti, zlasti podpirati z molitvijo. Vsak duhovnik, vsak misijonar mora biti izmoljen. Kjer so se oklenili resne molitve za poklice, tam se že obnavlja med mladino smisel za duhovništvo in misijonstvo. Mladi ljudje krijejo v sebi veliko idealizma. Le dvojnega navadno manjka. Nikogar nimajo, ki bi jim pomagal na pot, in nikogar nimajo, ki bi zanje molil.

Če ne morem drugega, potem gotovo morem trpeti in moliti. To dvoje pa je za obnovo poklicev najprej potrebno.