Ožigosani ljudje. Kakor Kajn.

Tonejo v močvari. Nimajo odporne moči. Pa morda nihče ne ve za njihovo trpljenje. Kako blizu so jim samomorilne misli, kadar nastopijo temne ure. Predvsem: nikogar nimajo. Morda bi postali dobri, celo svetniki. A s strahom ali prezirom gredo mimo njih. In vendar tudi za te ljudi sije božje sonce. Skozi goreči grm svoje slabosti se morajo pretolči do odrešenja. Kako lahko je obsojati. Pa morda niti ne vem, kako je do tega prišlo, da so ožigosani. Morda so svojo slabost prinesli na svet, so imeli slabo vzgojo ali je sploh niso imeli. Morda večne sirote, ki jih je pograbila cesta. Kaj niso zame prav ti ljudje spraševanje vesti? Kje smo? Kje sem jaz? Izgorevati bi moral v skrbi zanje, v usmiljenju. Ponavljati bi moral s Kristusom: Množica se mi smili. Posebno bi se mi morali smiliti ti slabotni – po srcu morda dobri – bratje. Kolikim sem že pomagal? Koliko sem jih rešil? In če so naredili samomor: ali ga niso zato, ker niso imeli nikogar, ker jim nisem prihitel na pomoč – dokler je bil še čas? Kolikokrat se zavem svoje krščanske dolžnosti šele takrat, ko je – prepozno. Gospod, usmili se jih, teh trpinov!