21. 5. Ko bi človek večkrat premišljeval o smrti kakor pa o dolgem življenju, bi se brez dvoma hitreje poboljšal. Tudi bi, mislim, vse trudi in nadloge rajši prenašal in se ne strašil nobene ostrosti, ko bi prihodnje kazni v peklu ali v vicah s srcem premišljeval. Ali ker nas to nič ne gane in še ljubimo prijetnosti, zato ostanemo tako mrzli in vnemarni. Dostikrat je kriva duševna beda, da se tako rado pritožuje ubogo telo. Prosi torej ponižno Gospoda, da ti da duha kesanje, in reci s prerokom: Hrani me, Gospod, s kruhom solza in napajaj me z obilnimi solzami! (Ps 79,6).