Najtežje odpuste ljudje – nepoštenost.

Kakor se spogledujejo, so jim končno razumljivi »grehi mesa«. Toda nepoštenosti, posebno nepoštenosti krščanskega človeka – tega ne pozabijo, tega ne odpuste. Pa naj bo tatvina, varanje, poneverba, škoda ... Stvar ni tako preprosta. Mnogi bi se morali vprašati, kako so obogateli, na čigav račun. Tatvine, ki v očeh ljudi niso tatvine, so »vnebovpijoči grehi«. Ta del katekizma je danes kakor pozabljen. In ko hoče Cerkev prebuditi vest, jih ni malo tudi v cerkvenih vrstah, ki obsojajo škofe in papeža. Že otroku je treba prebuditi vest. Za vse življenje se je treba postaviti na trdno, neomajno načelo: nikdar si umazati rok. In še nekaj. Kar ni moje, kriči po lastniku. Ni dovolj obžalovati greh, treba je popraviti krivico, povrniti tujo last. O tem bi se kristjani nikdar ne smeli spraševati. Ker bi morala biti poštenost po sebi razumljiva. A vendarle je to spraševanje še kako potrebno.

Kdorkoli sem, karkoli sem: lahko rečem, da imam popolnoma čisto vest?