Legitimacija, da živimo in čutimo s Cerkvijo, je poleg drugega tudi misijonska zavest.

Misijonsko delo ne more in ne sme biti »šport« nekaternikov, ampak delo vsakega posameznika, vsakega malega in velikega občestva, vsakega krščanskega naroda. Že sto let o tem Cerkev govori, s koncilom še prav posebej.

Čim temeljitejše je krščansko življenje posamezne krščanske občine, tem večje v njej duha. In obratno: čim večje misijonskega zanosa v njej, tem več je pristnega krščanskega življenja.

Če se to dogaja s posameznim cerkvenim občestvom, potem se to dogaja tudi v meni. Moj pogled se širi, ker objema ves svet. S tem se širi ljubezen. Molitev je vedno manj sebična, ker je vedno bolj vesoljna. Iz dneva v dan rastem v pravem Kristusovem duhu.

In če naj že govorimo o koristnosti, potem imam največjo korist sam, pa naj delam karkoli in kjerkoli za to prvobitno nalogo Cerkve.

Ali ne sodi v moje vsakodnevno spraševanje vesti tudi to: Sem s srcem pri misijonskem delu? Kaj sem storil? Kaj bom storil?