Vsak iskren delavec za Boga danes trpi.

Vzroki so zelo različni: odpadi, nemirna iskanja, ki postajajo sumljive vrednosti, razdori, obsojanja, grmenje skrajnežev, obmetavanje Cerkve – ne le od tistih zunaj, tudi od tistih znotraj, istočasno sumničenje poštenih delavcev, ki resnično ljubijo Cerkev ...

To trpljenje je znamenje ljubezni.

Logika posebne vrste: torej trpljenje ostane, ker mora ostati v meni ljubezen, in vem, da bo ostala stiska vse moje dni. Gremo skozi težko prečiščevanje; staro odmira, novega še ne vidimo, samo slutimo. Zato tesnoba.

Še bodo odpadi, še bodo razočaranja, še bo morila negotovost ...

A do enega ne sme priti: da bi ljudje dobre volje omagali, otopeli.

Pri vsem tem realizmu moram ostati miren optimist iz dveh razlogov.

Nad vso človeško ihtavostjo, nad vsem vročičnim podiranjem starega in iskanjem novega bedi božja ljubezen.

In drugo: ne samo za samostanskimi zidovi, tudi v podstrešnih sobah, v samotnih kolibah so ljudje, ki molijo. O tem sem prepričan. In ta molitev je poroštvo, da bo iz vseh viharjev Cerkev šla obnovljena.

Tak optimist je bil mož, ki je sklical koncil: »človek, od Boga poslan, ime mu je bilo Janez«. Tako je veliki ekumenist Atenagora pozdravil Janeza XXIII.

Ta vedri optimizem je utemeljen v božji ljubezni in molitvi skritih duš.