Moja velika noč.

Praznik je za nami. Pri vsaki maši beremo nekaj o vstajenju. Vso velikonočno dobo se razlega aleluja.

In kaj je z menoj?

Preživel sem post, veliki teden, veliko noč. Sem boljši, bolj božji; sposoben živeti življenje veselega, srečnega kristjana; voljan razglašati veliko skrivnost vstajenja?

Bolj kratko vprašanje: Sem eden tistih, ki jih čakajo svet, Cerkev in Bog?

Kako radi bi imeli svetnike okoli sebe. Že v domači hiši: vsi naj bi bili angelsko potrpežljivi in ljubeznivi. V delovnem okolju: povsod naj bi se izžarevala dobrota. V narodu, v svetu.

Čakamo. Pozabimo pa sebe vprašati: Zakaj pa ti ne postaneš svetnik in zakaj ti nisi sreča lastne družine, apostol v delovnem okolju, ponos naroda in blagoslov človeštva?

Šli smo mimo, če se tu konča naša »velikonočna romantika«.